Dejan Kavc že od malih nog rad kmetuje, zato odločitev, da z ženo prevzameta kmetijo njenih staršev v Radani vasi, zanj ni bila preveč težka. Zadnje leto dni je predsednik Govedorejskega društva Slovenske Konjice, je član upravnega odbora konjiške Kmetijsko-gozdarske zadruge, član konjiškega Strojnega krožka in oče treh otrok. V domačem kraju ga poznajo kot zelo delovnega človeka, ki pa si kljub obilici dela vzame čas za pomoč drugim.
V zadnjih letih ste se povsem posvetili kmetijstvu. Pred tem pa ste bili zaposleni na Kmetijsko-gozdarski zadrugi Slovenske Konjice. Se vam zdi, da je bila to pogumna odločitev?
V KGZ Slovenske Konjice sem začel kot praktikant v Blagovnici, kasneje bil premeščen v trgovino Oplotnica, nakar sem prevzel vodenje zadružne trgovine v Zrečah. Glede na to, da sva z ženo prevzela kmetijo njenih staršev, se je bilo treba odločiti, ali bom kmetoval ali hodil v službo, saj oboje ne gre. Tako sem jaz ostal doma na kmetiji, žena pa je zaposlena na Osnovi šoli Ob Dravinji kot učiteljica matematike.
Na naši kmetiji trenutno obdelujemo 33 hektarjev površin, to so njive, travniki in pašniki. Pridelujemo večinoma koruzo za silažo, ukvarjamo se s pridelavo krompirja, gojimo žita, ječmen, pšenico in krmno peso, za lastne potrebe pridelamo še nekaj zelenjave. Ukvarjamo se s prirejo mleka. Redimo okoli 35 molznic, 20 do 25 telic imamo za podmladek, imamo še nekaj prašičev, kokoši. Skupaj je na naši kmetiji od 50 do 60 glav živine, večinoma krav in pet konjev.
Pred nekaj leti ste na kmetiji lepo obnovili dobrih 100 let star mlin. Jeričev mlin je eden redkih, ki jih še najdemo na Dravinji. Še deluje?
Mlin je bil obnovljen s pomočjo Občine Zreče. Obnavljala sta ga starša moje žene. Sprva so obnovili ostrešje, nedavno pa je Ivan Podgrajšek iz Zlakove obnovil še celotni mlin. Trenutno ga uporabljamo za mletje žita za živali. Mlin je pod spomeniškim varstvom. Deluje tako, da voda poganja kolo, narejeno iz železa, potem pa ti prenosi prehajajo na dve mlinski kolesi, ki meljeta žito. Mlin večinoma zaženemo, kadar nas obiščejo otroci iz vrtca, šole ali turisti. Mlin je namreč mogoče videti, kogar zanima, se lahko obrne na nas. Zelo lepo je, da so ga naši predniki ohranili in obnavljali, da deluje še danes. Menim, da je prav, da ga tudi mi ohranimo za nadaljnje rodove in da ga bodo vzdrževali tudi zanamci.
Zadnje leto vodite Govedorejsko društvo Slovenske Konjice. Kdaj in zakaj je bilo to društvo ustanovljeno?
Društvo trenutno združuje 81 govedorejcev iz občin Slovenske Konjice, Zreče in Vitanje. Ustanovljeno je bilo leta 1992 z namenom, da se izobražujemo in izpopolnjujemo v znanju na področjih selekcije, zdravja in dobrega počutja govedi, gospodarnosti, tehnologije reje in kakovosti govedorejskih proizvodov, kot sta mleko in meso.
Člani se med seboj družimo (vsako leto avgusta tudi pripravimo srečanje z našimi družinami) in promoviramo kmetijstvo v občini, v kateri živimo. Tako prispevamo k ohranjanju kmetovanja z namenom pridelovanja hrane, ohranjamo naravo, preprečujemo zaraščanje kmetijskih zemljišč in poseljujemo podeželje. S tem ohranjamo naravno in kulturno dediščino podeželja, in to pre-našamo na mlajše generacije. Društvo je včlanjeno v Zvezo društev rejcev govedi za lisasto pasmo Slovenije, ki združuje govedorejce v Sloveniji. Dobro sodelujemo s Strojnim krožkom Slovenske Konjice in s Kmetijsko-gozdarsko zadrugo, kjer sam delujem tudi kot član upravnega odbora, zelo dobro sodelujemo z našo strokovno vodjo Alenko Sekirnik iz Kmetijsko-gozdarskega zavoda.
Trenutno je govedoreja zelo ‘na udaru’ zaradi bolezni modrikastega jezika. Kakšno je sicer, če izvzameva to bolezen, stanje v govedoreji pri nas? Kateri so največji izzivi?
Na našem območju kmetijstvo še vedno upada. Malih kmetij, ki so imele nekaj živine, skorajda ni več, obdržale so se večinoma le srednje ali velike kmetije. Večji kmetje so zemljo vzeli v najem. Težava je, da imamo vedno več administracije, na vsakem koraku nas nadzirajo in res ni enostavno. Mladi gredo rajši v službe, opravijo tistih 8 ur in so potem prosti.
Kakšne ukrepe, ki bi izboljšali položaj rejcev, bi si želeli od države ali EU?
Zagotovo bi si želeli boljšega medsebojnega sodelovanja državnih institucij, ki bi kmetom olajša-le uresničitev lastnih projektov in ciljev. Težave so namreč pri pridobivanju raznih soglasij. Pravila so vedno bolj stroga, vedno več je papirologije, vodenja raznoraznih evidenc, pri tem pogrešamo malce več sproščenosti in zdrave kmečke logike.
To je le del daljšega pogovora z Dejanom Kavcem – cel pogovor je objavljen v tiskani številki lokalnega časopisa NOVICE.
