Letos obeležujemo 190-letnico rojstva dveh izjemnih mož, Josipa Vošnjaka in Lovra Stepišnika, ki sta s svojim delom zaznamovala Zgornjo Ložnico in širšo bistriško okolico. Čeprav ju je ločevalo izobrazbeno ozadje—eden je bil zdravnik in politik, drugi pa samouk in narodni buditelj—sta našla skupne poti, ki so pustile trajen pečat.
Zanimive podatke o njuni zapuščini je zbrala Marijana Jereb iz Turističnega društva Zgornja Ložnica. Takole poroča:
»Kdo sta in kaj sta zapustila?
Oba rojena leta 1934, vsak v svojem kraju, sta se pozneje po odločitvi njunih staršev, da kupijo nepremičnine, preselila na Zg. Ložnico. Vošnjak izobraženec, Stepišnik samouk. Pa vendar najdeta skupne poti in cilje, ki so pustile globoke sledi. Danes nosijo njuna imena nekatere ustanove, ulice, dogodki, nekatere krajevne skupnosti so v spomin nanju, izbrale tudi datume za praznovanja svojih krajevnih praznikov.
Josip Vošnjak, slovenski politik, zdravnik in pisatelj, se je rodil 4. januarja 1834 v Šoštanju, umrl 21. oktobra 1911 v Visolah pri Slovenski Bistrici. Deloval je na številnih področjih politike, pisateljevanja, bil je kulturni organizator, govorec, mislec, pobudnik mnogih gospodarskih dejavnosti, društveni delavec, v prvi vrsti pa pomemben zdravnik, ki se je v času upokojitve preselil v Visole nad Slov. Bistrico.
Ko je Josip Vošnjak spoznal mlinarja Lovra Stepišnika, mu je leta 1863 pomagal ustanoviti Bralno društvo pod Pohorjem in Bukvarnico, prvo slovensko potujočo knjižnico.
Lovro Stepišnik, prvi slovenski potujoči knjižničar, narodni buditelj, bukovnik, se je rodil 28. julija 1834. leta v Arclinu, umrl je 16. februarja 1912, Slovenska Bistrica. Oče mu je ob smrti zapustil »Zidarjev mlin« na Zgornji Ložnici, kamor se je Lovro tudi preselil. Šole ni obiskoval, vendar se je s pomočjo lastne vedoželjnosti in venčeseljskega župnika Karla Križa naučil brati in pisati.
Ustanovi potujočo knjižnico
Mlinar Lovro Stepišnik je bil pomemben krajan, ki se je v zgodovino zapisal kot narodni buditelj in je skupaj z zdravnikom Josipom Vošnjakom ustanovil Bralno društvo pod Pohorjem in Bukvarnico, prvo slovensko potujočo knjižnico. To je bila posebna knjižnica. Lovro Stepišnik je knjige nosil v košu od hiše do hiše, od kmetije do kmetije, jih posojal in prišel ponje po mesecu dni. O izposojenih knjigah je vodil natančno evidenco.
Knjige je celo prepisoval, zbiral ljudske običaje, vraže in drugo ljudsko izročilo, leta 1883 pa je izdal knjigo Ženitovanjske navade na Štajerskem.
Delovanje knjižnice in Bralnega društva razdelimo na dve obdobji: Prvo obdobje od ustanovitve do leta 1869, ko je delovala in imela sedež na Zg. Ložnici (Zidarjev mlin). Drugo obdobje pa od njene preselitve iz Zg. Ložnice v Slov. Bistrico, kjer je delovala do leta 1990.
Pohod po Stepišnikovi poti
Turistično društvo Zg. Ložnica vsako leto na velikonočni ponedeljek in nekaj let tudi na martinovo prireja pohod po Stepišnikovi poti.
Zakaj Stepišnikova pot? Pri TD Zg. Ložnica so se že pred leti odločili, da uredijo pot, ki bo vodila po obronkih KS Zg. Ložnica in jo poimenovali prav po njem, saj pelje tudi mimo njegovega doma, Zidarekovega mlina. Seveda pa na tej poti obudijo še druge znamenitosti, povezane s preteklostjo kraja.
Kar nekaj zanimivih obeležij in zgodb iz preteklosti lahko pohodniki, ob vodenem pohodu, vidijo in slišijo na tej poti: šola pod hrastom, cerkev Sv. Venčeslava, monštranca, Ratejeva hiša, Ozimičeva lipa, Zidarekov mlin, Florjančičev klopotec, obeležje v spomin na vojno za Slovenijo, kjer se vsako leto spomnijo na čas vojne za Slovenijo 1991.
Po poti danes vsakodnevno veliko hodijo posamezniki, družine in organizirane skupine, ki pridejo ali se pripeljejo od blizu in daleč.
Gledališka predstava
Ob 190-letnici rojstva Vošnjaka in Stepišnika je nastala gledališka predstava Ložniške ufarce pri Josipu Vošnjaku.
Predstava, ki jo je pripravilo Turistično društvo Zgornja Ložnica po zamisli Martine Lešnik in Marijane Jereb in jo izvaja etnološka skupina Ložniške ufarce z gosti, je postavljena v čas pred približno sto leti na območje Zgornje Ložnice in okolice.
Josip Vošnjak v svojih zrelih letih živi v Visolah, kjer je njegova domačija še danes. V okolici ima vinograd, kjer potrebuje delavce od pomladi do jeseni. Pri delu mu pridno pomagajo domačini iz okolice. Pogosto ga obišče tudi njegov prijatelj Lovro Stepišnik, prav tako priseljenec na Zg. Ložnico in danes znan kot prvi potujoči knjižničar v Sloveniji. Prijatelja se pogosto srečata v Vošnjakovi hiši, kjer obujata spomine na mlade dni. Kot izobražena krajana dajeta ljudem nasvete pri delu, spodbujata k branju knjig in knjige tudi sama pišeta.
Ufarce in ufarji kopljejo v vinogradu, vežejo, žanjejo travo in na koncu priredijo trgatev in likof z obilico dobre volje. Vmes prihajata v vinograd tudi Josip in Lovro. Zgodbo popestrijo še njuni vmesni dialogi in obilica humorja, ki ga igralci prinesejo na oder …«