Samanta Hadžić Žavski – Kranjčec je Celjanka, magistrica primerjalne književnosti in literarne teorije ter pisateljica. S svojim romanesknim prvencem Smrt, v temo zavita, se je uvrstila celo med deseterico nominirancev za nagrado kresnik, lani pa je pri založbi Beletrina izdala še roman Še en vdih.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Osebni arhiv
Kje najdete inspiracijo za pisanje?
Mislim, da je bolj inspiracija tista, ki najde mene. Če imaš ta nek vgib po pisanju, jo je namreč možno najti povsod. V trenutnem stanju na svetu, v odnosih pa tudi v čisto drobnih trenutkih.
Kaj počnete, ko ne pišete?
Ko ne pišem sem mama, žena, hči, prijateljica in svetovalka za brezposelne.
Katera znana celjska zgodba se vam zdi najbolj fascinantna?
O policistu, ki je bil istočasno tudi ropar in potem iskal sam sebe.
Kateri okus sladoleda je vaš najljubši?
Pistacija, če je res dobra, marsikje me namreč razočara. Če je ni, pa je piškot tisti, ki prevzema prvo mesto.
Če bi lahko postali junakinja v katerem koli romanu, kdo bi postali in zakaj?
Na to bi zelo težko odgovorila. Rada berem romane s težko tematiko, zato se njihovim junakom oziroma junakinjam po navadi ne obeta nič posebej dobrega oziroma imajo za seboj kar težko zgodbo. Tako da bi v tem primeru izbrala raje otroško oziroma mladinsko literaturo in rekla Pika Nogavička.