Kaja Soršak je predsednica Društva Sožitje Celje, ki je lani praznovalo že 60 let obstoja, in finalistka akcije Naj Celjan 2025. Z invalidi se ukvarja tudi poklicno, ko ima kaj prostega časa, pa ga najraje preživi s svojim sinom in na različnih potovanjih.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: osebni arhiv
Zakaj radi delate z ljudmi s posebnimi potrebami in zakaj se vam prostovoljstvo zdi pomembno?
Rada delam z njimi, ker je večina njih pristnih, niso negativni, niso škodoželjni, so topli ljudje, srčni in ne rabijo veliko za srečo. Dovolj so nasmeh, prijazna beseda, občutek sprejetosti in človek, ki jim stoji ob strani. V vseh teh letih dela z njimi sem se naučila potrpežljivosti, sprejemanja in predvsem tega, da je vsak posameznik dragocen na svoj način. Ker sem prostovoljka že zelo dolgo (20 let), sem prostovoljstvo že ponotranjila in ne gledam nanj kot na neko žrtvovanje svojega prostega časa. S svojim prostovoljnim delom lahko osebam s posebnimi potrebami ponudim morda nekaj več, kot jim lahko institucije in včasih tudi družine.
Veliko potujete. Kaj vam prinašajo potovanja?
Potovanja mi dajo vpogled v drugačen način življenja, spoznavanje drugih kultur, drugih ljudi. S
potovanji se odmaknem od vsakdana, toksičnih odnosov in vsakdanjega stresa. Na potovanjih si napolnim baterije.
Kateri kotički v Celju so vam najljubši?
Zadnje čase je to postala pot na Celjsko kočo. Rada imam sobotna jutra v centru Celja, z veseljem pa spijem tudi kakšno kavico na Špici.
Ste bolj nočni ali jutranji tip človeka?
Sem bolj jutranji tip. Dopoldan sem bolj produktivna, imam več energije, več idej, ki jih tudi lažje
realiziram.
Če bi se opisali z barvo, s katero bi se in zakaj?
Ker na to vprašanje nisem našla odgovora, sem vprašala naše člane društva. Prevladala je rumena barva. Člani društva so jo izbrali, ker sem menda zelo empatična, znam prisluhniti drugim, ustvarim varno okolje za ljudi okoli sebe, sem pozorna in skrbna do vsakega, ker sijem kot sonce ali včasih kot lunin mrk.