Barbara Fajs iz Spodnje Nove vasi je tista babica, ki jo hitro prepoznaš. Rdečelasa in glasna. Zaposlena v mariborski porodnišnici, zdaj tako imenovanem Oddelku za perinatologijo. Šteje šele 40 let, za njo pa je že ogromno porodov, a tega se nikoli ne naveličaš, pravi: »Po skoraj 17-ih letih dela je porod zame še zmeraj nekaj čarobnega. Nikoli ni enako, v vsakem se skriva nekaj drugačnega, nekaj, kar ne morem niti opisati. In še vedno je precej porodov, ob katerih postanem solzna,« pravi Barbara. Porode je nehala šteti pred šestimi leti, ko je odšla na prvo porodniško, do takrat jih je zabeležila kar 1600.
Delo babice je razgibano, delati je potrebno tudi čez vikende in praznike. »Večinoma so to veseli trenutki, so pa včasih tudi žalostni.« Ker mariborska porodnišnica predstavlja center za težje primere v severovzhodni Sloveniji, pri njih obravnavajo nekoliko več takšnih primerov, pri katerih so v nosečnosti odkrite kakšne nepravilnosti pri nosečnicah ali pri plodih. »Delo od babic zahteva vso zbranost in pripravljenost na različne scenarije. Stanje se lahko spreminja iz minute v minuto in zato mora ekipa vedno timsko sodelovati,« pojasnjuje Barbara. Sicer pa takšno delo ni samo zanimivo in pestro, ampak tudi fizično in še bolj psihično naporno, pravi Barbara. »Obstajajo tudi trenutki, ko se samo zjočeš. Na srečo so ti redki.«
Barbaro smo povprašali tudi, kakšen naj bo partner pri porodu. »Idealnega spremljevalca pri porodu ni,« na kratko razloži babica. »Ljudje smo različni, tudi naše potrebe, medtem ko nas boli, se razlikujejo. Nekatere porodnice med porodom potrebujejo le tiho prisotnost nekoga, občutek, da je nekdo ob njih. Druge potrebujejo aktivnega spremljevalca, ki bo upošteval njene želje.«
O tem, kaj narediti, če babica in porodnica ne govorita istega jezika, pa v marčevski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)