Glasbenik od glave do peta. Že v rani mladosti je Avgust Skaza skupaj z bratoma igral na »ohcetih«, kasneje v več različnih skupinah in ansamblih, tudi pri Štirih kovačih in Štajerskih 7. Zlasti s slednjimi je prepotoval svet. Že 38 let poučuje na konjiški glasbeni šoli, kar je njegovo poslanstvo, pravi vsestranski glasbenik in avtor glasbe iz Zreč, ki že vse od ustanovitve tudi vodi zreško godbo na pihala.
Izhajate iz glasbene družine, kajne? So bili glasbeniki že vaši starši?
Drži. Tako v mamini kot očetovi družini so se ljubiteljsko ukvarjali z glasbo, s petjem. Oče je igral trobento in harmoniko, stric violino, v mamini družini se je vedno prepevalo in s tem smo z brati in sestro odraščali.
Ko danes omenimo priimek Skaza, takoj pomislimo na glasbo. Je v vaši širši družini sploh kdo, ki ni glasbenik?
Težko bi našli koga, ki mu glasba ni blizu. Sestra je sicer končala glasbeno šolo, a se kasneje z glasbo ni resneje ukvarjala. Njena hči, torej moja nečakinja, je violinistka, pravzaprav se skoraj vsi naši otroci ukvarjajo z glasbo ali živijo od glasbe.
Imate celo družinski ansambel?
(Smeh) Bolj za šalo kot zares, saj so nečaki in sin Jure večinoma rokerji in jazzerji, smo se pred leti zbrali ter skupaj zaigrali nekaj narodno-zabavnih pesmi. Oblekli smo se v gorenjske noše, imeli dva nastopa … Pravzaprav smo zadevo vzeli resno, čeprav je bila šala.
Vaša glasbena kariera je zelo pestra. Pa vendar, spomniva se začetkov: kdo vam je dal prvi inštrument v roke?
Zanimiva zgodba, ki sem jo pravzaprav razumel šele kakšnih 20 let kasneje. V hlevu smo imeli kravo. Ko sem bil star šest ali sedem let, sem doma oznanil, da bi rad igral trobento. In ta krava je šla iz hleva, da mi je oče lahko kupil trobento. Tako sem začel igrati nanjo. Harmoniko smo doma že imeli, igral jo je brat Marjan, brat Pavel pa je igral bariton. Skupaj smo nastopali že v osnovnošolskih letih, tudi na ohcetih. Spomnim se, da sem na prvi ohceti igral, ko sem imel le sedem let. Danes bi verjetno posredovala socialna služba, tedaj pa to ni bilo nič nenavadnega. Igrali smo od petka zvečer do nedelje zjutraj.
Kje ste pridobivali glasbeno izobrazbo?
V osnovnošolskih letih sem igral v konjiški godbi. Tedaj pravzaprav še nisem vedel, da je treba opraviti osnovno glasbeno izobrazbo, če želiš kasneje študirati glasbo, to mi je povedal eden od dirigentov, sicer tudi učitelj na mariborskem konservatorju. Bilo je drugače kot danes, ko imajo otroci ogromno možnosti. Pomagali so mi, da sem po skrajšanem postopku opravil nižjo glasbeno šolo, tako sem lahko opravljal sprejemni preizkus na mariborskem konservatorju za glasbo.
Že tedaj ste bili dejavni v več glasbenih zasedbah, kajne?
V srednješolskih letih sem igral v punk, rock in ska zasedbah, z brati smo igrali v narodno-zabavnem Ansamblu Comet, bil sem v skupini Veriga, s katero smo ob koncih tedna igrali v zreškem hotelu. Kasneje, med leti 1986 in 1990, sem igral v zasedbi Štirje kovači. Nato sem za leto dni odšel igrat v Avstrijo, v ansambel, ki so ga poleg mene sestavljali še Nemec, Hrvat in trije Avstrijci, sodeloval sem v skupini Kristali … Pri zasedbi Štajerskih 7 sem aktiven že vse od leta 1993.
Preizkusili ste se v različnih zvrsteh glasbe. Katera vam je najbliže?
Težko bi se odločil za eno zvrst. Zagotovo sem največ preigral, napisal in aranžiral za narodno-zabavne ansamble, od Modrijanov, Speva, Veselih Štajerk do Štajerskih 7. Dostikrat so me povabili v komisije festivalov, kot je Slovenska polka in valček.
Kaj pa si doma najraje zavrtite?
Navadno nič, če pa že, imam rad rock glasbo iz 70. in 80. let, denimo Toto, Eagles, Lynyrd Skynyrd. Rad imam tudi jazz, Milesa Davisa. Pred dnevi sem se v Trstu udeležil čudovitega koncerta jazz trobentača Artura Sandovala. Izjemen koncert, ki človeka napolni z energijo.
Danes ste profesionalni glasbenik, učitelj v konjiški glasbeni šoli, kjer poučujete trobila in tolkala.
In to že 38 let. To je moj poklic, za to sem bil poklican. Skušam biti vzor mladim, jih uvesti na neko pot, jim glasbo predstaviti na zanimiv način. Le nekaj teh učencev gre kasneje dejansko študirat glasbo, veliko pa se jih priključi kakšni godbi, orkestru, to je moj cilj, da jih navdušim za igranje.
Zakaj je dobro, da otrok hodi v glasbeno šolo?
Prednosti je ogromno in študij s tega področja je res veliko. Otrok, ki ima denimo trobento v rokah, mora naenkrat razmišljati o desetih različnih rečeh. Pridobi posluh, motorične spretnosti, sposobnost koncentracije, razmišljanja …
Torej spretnosti, ki se, tako pravijo nekateri, z mlajšimi generacijami tudi izgubljajo, zlasti zaradi sodobne tehnologije. Opažate kakšne razlike med poučevanjem otrok pred 38 leti in danes?
Razlika je precejšnja. Pred 38 leti je bil otroku inštrument igrača, gledal ga je, spoznaval, občudoval, preizkušal. Ko danes otrok odloži instrument, že ima v rokah telefon. Talent je le 15 odstotkov, drugo je dril, trdo delo. Če nimaš delovnih navad, ki jih pridobiš v otroštvu, je neki instrument težko obvladati. Če pa želiš vrhunsko igrati, je treba delati, in to od dve do štiri ure dnevno.
Povedala sva že, da ste delovali tudi v zasedbah Štirje kovači in Štajerskih 7. Je sploh kakšna država, kjer z ansambli niste nastopali?
V Afriki pa res nismo bili (smeh). Nastopali smo po Evropi, Ameriki, Avstraliji, Aziji, … predvsem z zasedbo Štajerskih 7. Bili smo tudi na Japonskem.
Življenje aktivnega glasbenika je zares pestro. Kako se danes spominjate let, ko ste bili najbolj zaposleni s turnejami in nastopi?
No, spomnim se, da sem bil na poti v Avstralijo, ko sem dobil sina Jureta. Na letališče v Singapurju sem dobil pošto, da se je rodil. Ko sem ga prvič videl, je bil star že pet tednov. Ampak to je del življenja glasbenika, tega sva se z ženo zavedala. Takšno življenje nekaj vzame in obenem nekaj da, tako pač je.
Bilo je lepo, a naporno. Veliko smo potovali, veliko igrali in malo spali. Danes takšnega tempa ne bi več zmogel. Kasneje v življenju človek ugotovi, da se da prav prijetno živeti z manj stresa, z manj kilometri, nekoliko počasneje.
Pogovor v celoti lahko preberete v tiskani izdaji lokalnega časopisa NOVICE.
(Nina Krobat)
