Dr. Borut Batagelj je dolgoletni direktor Zgodovinskega arhiva Celje, ki ga poleg zgodovine navdušuje še marsikaj drugega. Izjemno je družaben in ga pogosto srečamo na različnih celjskih dogodkih, rad pa sede tudi na kolo in se kam odpelje.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Andraž Purg
Zakaj sta vas zgodovina in arhiviranje tako navdušila, da ste sklenili iti na to karierno pot?
To sicer ni bila moja prva karierna možnost, a mi danes ni žal. Po študiju zgodovine sem se bolj videl v raziskovalni smeri zgodovine. Nekaj tega pa je mogoče vseeno uresničevati tudi v arhivu.
Kaj je po vašem osebnem mnenju najpomembnejša naloga Zgodovinskega arhiva Celje?
Da hrani raznoliko gradivo, ki bo posameznikom nekoč uporabno. V smislu uveljavljanja pravic in raziskovanja. Arhiv je nekakšna varnostna kopija družbe oziroma njenih aktivnosti.
Če bi lahko za kakšen dan ali dva zaživeli v katerem koli zgodovinskem obdobju, v katerem bi?
Ne bi šel preveč nazaj. Najraje kar v svoja otroška leta, tam v drugi ali tretji razred osnovne šole. Brezskrbno otroštvo je mogoče nekaj najlepšega, kar se človeku zgodi.
Kateri element vas najbolje predstavlja in zakaj?
Ne vem. Mi je pa voda od teh mogoče najbližje. Občutki, ki ti jih da kontakt z vodo, so najbolj poživljajoči.
Kateri je vaš najljubši kotiček Celja?
To so bolj kotički, ki se spletejo z neko zgodbo, posebej v odnosu do drugih oseb, in teh je kar nekaj. Kotičkov, ki so lepi, je veliko, toda po drugi strani v resnici v mestu težko najdeš ambient, za katerega bi lahko rekel, da te nekaj ne zmoti. Nasičenosti z nepotrebno opremo, predvsem reklamnega značaja, je veliko preveč. Če pomislim, bi rekel, da sem v zadnjih letih večkrat doživel nek poseben občutek na letališču v Levcu. Poskusite stopiti par korakov stran od hangarja na travnik, na vse strani od vzhoda do zahoda se odpre širok prostor …