Helena Kojnik je svojo karierno pot začela kot novinarka in urednica; najprej na časopisu in kasneje na radiu. Sedaj pa je že dolga leta predstavnica za stike z javnostmi v več celjskih javnih podjetjih. Medtem ko je v delovnem času venomer v stiku z ljudmi in mediji, zasebno rada preživlja čas s svojimi najbližjimi, zelo rada tudi teče.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: Osebni arhiv
Dolga leta ste bili novinarka, sedaj pa ste verjetno še dlje piarovka. Kako se ta dva poklica razlikujeta in v čem sta si podobna?
Res je, novinarske kilometre sem že zdavnaj prehitela s piarovskimi. (smeh) A očitno sem si izbrala poklica, pri katerih mi nikoli ni dolgčas. Oba namreč pomenita veliko dela z ljudmi, radovednosti, spraševanja, pisanja, ustvarjanja vsebin, pa tudi terenskega dela, fotografiranja, snemanja in iskanja dobrih zgodb. Razlika je predvsem v perspektivi. Kot novinar iščeš zgodbe, razkrivaš probleme in postavljaš vprašanja, ki sogovornikom niso vedno najbolj všeč. V odnosih z javnostmi pa zgodbe soustvarjaš, skrbiš za ugled in zaupanje ter včasih odgovarjaš prav na takšna neprijetna vprašanja. Skratka, zamenjala sem stran mikrofona, radovednost pa je ostala.
Kje v Celju vas najlažje srečamo?
Ob Savinji. Savinja in narava ob njej imata zame poseben čar.
Kaj bomo vedno našli v vaši torbici ali žepu?
Telefon, denarnico in robce. Telefon je verjetno že poklicna deformacija. Po toliko letih v novinarstvu in odnosih z javnostmi sem vedno pozorna, če se dogaja kaj nenavadnega, zanimivega. Domači me nenehno sprašujejo, ali res moram vse dokumentirati. Seveda, želim.
Pomemben del vašega vsakdana je tudi tek. Zakaj tako radi tečete?
Na začetku je bil tek predvsem zelo praktična odločitev. V relativno kratkem času lahko ogromno narediš za kondicijo. Potem sem začela odkrivati njegove številne prednosti. Ob tem pa sem spoznala tudi, da je tek veliko več kot rekreacija. Je čisto moj čas, moj odklop in moj najboljši brezplačni terapevt. (smeh) Med tekom se problemi zmanjšajo, marsikatera stvar, ki se je še pred pol ure zdela nerešljiva, pa nenadoma ni več tako dramatična. Zdaj si življenja brez njega skoraj ne predstavljam. In če sem slabe volje, me domači samo pošljejo teč. Za dobro vseh. (smeh)
Če bi svojo osebnost povezali s katerim od elementov, s katerim bi jo in zakaj?
Z ognjem. Zaradi energije, strasti in vztrajnosti. Ko se za nekaj odločim, me je precej težko ustaviti. Ogenj povezujem tudi z notranjo močjo in željo, da stvari premikaš naprej. Če v nekaj verjamem, se tega lotim z vso energijo. Se pa z leti učim tudi, da ni treba vedno goreti na polno. Včasih je prav prijetno samo mirno tleti.