Alenka Klincov je tajnica in srce Kajak kanu kluba Nivo Celje. V njem sodeluje že od leta 1984 in ta je še danes zelo pomemben del njenega življenja. Aktivna upokojenka pa rada tudi poje, tako je denimo članica Ženskega pevskega zbora KUD Ljubečna.
Sprašuje: Maja Horvat
Foto: osebni arhiv
Že dolgo ste močno vpleteni v delovanje KKK Nivo Celje. Kako je do tega prišlo?
Bila sem še začetnik v podjetju za urejanje voda NIVO Celje, ko smo leta 1976 po izgradnji pregrade Loče in nastanku Šmartinskega jezera v okviru sindikata ustanovili Društvo za šport na vodi NIVO Celje. Društvo je imelo štiri ali pet sekcij (jadralci, surfarji, kajakaši, modelarji …). Leta 1984 so mi naložili, da v društvu skrbim za oddajo piknik prostora ob jezeru in izplačila potnih stroškov športnikom v sekcijah. Te so ena za drugo počasi ugašale. Ostali so le kajakaši, ki jih je že takrat vodil Dušan Konda. Čez nekaj let sem v klub vpisala tudi sina Uroša, potem je pa kar cela družina postala zavezana kajaku.
Savinja na različne načine sooblikuje mesto in ljudi v njem. Kak je vaš odnos do nje?
Po poklicu sem gradbeni tehnik, a moje delo in moji sodelavci pri Nivoju so me vzgojili v vodarja, mi pa imamo v svoji intimi poseben odnos do narave, do voda še posebej. S Savinjo živim že od otroštva, saj sem bila doma v centru mesta in sem bila skoraj vsak dan s starši v mestnem parku. Poleti smo se kopali pod Petričkovim jezom, bazena še ni bilo. Pozneje v službi smo se poučili o vseh problemih Savinje, se jo naučili spoštovati in občudovati. Zdaj v pokoju sem skoraj vsak dan na Špici. Če tega ne bi bilo, bi jo tam na Hudinji, kjer sem zdaj doma, zelo pogrešala.
Zakaj imate radi jesen?
Zmeraj sem imela raje poletje, morje, vodo … Zadnje čase, ko je vsako leto rekordno po temperaturah in praktično živimo pod klimami, pa mi pašejo umirjeni topli jesenski popoldnevi na klopci na Špici. V Savinji med vratci dela prve zaveslaje moj najmlajši vnuk Ožbej. Upam, da bo še trajalo …
Če bi lahko imeli katerega koli hišnega ljubljenčka, tudi magično bitje ali divjo žival, kaj bi imeli?
Nekoč smo v družini imeli srednjega šnavcerja. Pogrešam ga. Zdaj živim sama in bi mi bil v veliko veselje. Vendar pa si zaradi bolezni in let ne upam več prevzeti obveznosti za bitje, ki bi bilo odvisno od mene.
Pomemben del vašega življenja je tudi glasba. Kakšno bi izbrali za ‘soundtrack’, če bi o vas posneli film?
Film o meni bi imel za ozadje zelo pestro glasbo vseh zvrsti. Bilo bi veliko rock balad, Siddhartina izvedba ‘Oj Triglav, moj dom’, pa Zdenka Runjića ‘Samo moru virujen’, čez vse pa 5. Beethovnova simfonija.