Med letošnjimi kandidati za župana Ljubljane je tudi akademska slikarka. To je Apolonija Simon, umetnica, pedagoginja in ravnateljica Srednje šole za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Poznamo jo poznamo tudi v naših krajih, saj je sodelovala na Likovnih prijateljevanjih Slovenske Konjice–Zreče.
Piše: Valerija Motaln
Njena kandidatura ponuja zanimiv povod za razmislek o odnosu med umetnostjo in politiko. Pravzaprav o odnosu med umetnostjo in družbo nasploh. Umetniki namreč niso samo ljudje, ki ustvarjajo slike, kipe in druge umetnine. S svojim delom raziskujejo svet, v katerem živimo, se odzivajo nanj in ga pogosto tudi kritično presojajo. Njihovo ustvarjanje je lahko izrazito osebno, a obenem nagovarja vprašanja, ki zadevajo celotno skupnost.
Zakaj jih potem pri odločanju o prihodnosti naših mest in krajev tako redko povabimo za isto mizo z arhitekti, gospodarstveniki in politiki?
O umetnosti običajno razmišljamo takrat, ko pripravljamo razstavo, odpiramo galerijo, obeležujemo občinski praznik ali iščemo kulturni program za slovesnost. Veliko redkeje pa takrat, ko nastajajo razvojni načrti, ko se odločamo o podobi javnih prostorov ali razmišljamo, kakšno mesto želimo zapustiti prihodnjim generacijam.
Slikar, ki je postal predsednik vlade
Da se lahko umetniška vizija neposredno sreča s politiko, dokazuje zanimiv primer iz Albanije. Akademski slikar Edi Rama je bil med letoma 2000 in 2011 župan Tirane, pozneje pa je postal predsednik albanske vlade. Kot župan je med drugim zaslovel z nenavadnim projektom: sive, pogosto zanemarjene stanovanjske bloke je dal prebarvati v živahne barve in geometrijske vzorce. S tem ni želel zgolj polepšati mesta, temveč tudi spremeniti odnos prebivalcev do javnega prostora. Njegov projekt je pokazal, kako lahko umetniška zamisel postane del mestne politike in sproži razmislek o tem, komu mesto pripada.
Umetnost kot razvojna priložnost
Seveda umetniška nadarjenost sama po sebi še ne zagotavlja dobrega župana. Tako kot politične izkušnje ne zagotavljajo razumevanja umetnosti. Toda umetnost nas uči nečesa, kar je dragoceno tudi pri upravljanju skupnosti: pogledati stvari z druge strani, dvomiti o samoumevnem, iskati nove povezave in si predstavljati nekaj, česar še ni.
V naših krajih imamo veliko likovnih ustvarjalcev. Imamo galerije, likovne kolonije, društva in bogato likovno dediščino. Toda koliko njihovih pobud zares doseže občinske razvojne načrte? Koliko umetnikov sodeluje pri snovanju javnih prostorov? In koliko občin razume umetnost kot razvojno priložnost, ne zgolj kot kulturni strošek?
Pri tem ne gre za pričakovanje, da bi morali umetniki voditi občine. Gre za vprašanje, ali znamo njihovo znanje in ustvarjalno razmišljanje uporabiti tudi zunaj galerij in ateljejev.
Letošnje lokalne volitve bodo odločale o tem, kdo bo naslednja štiri leta vodil naše občine. Morda pa so tudi priložnost, da kandidate vprašamo nekaj, česar jih običajno ne sprašujemo. Ne le, koliko denarja bodo namenili kulturi, temveč kakšno vlogo ji sploh pripisujejo v življenju skupnosti. Kajti podobo kraja ne ustvarjajo le tisti, ki odločajo, kaj bomo zgradili. Ustvarjajo jo tudi tisti, ki znajo videti, kaj bi iz našega prostora lahko nastalo.
NASLOVNA FOTOGRAFIJA: Pisane fasade stanovanjskih stavb v Tirani, ki so v času županovanja slikarja Edija Rame postale ena od prepoznavnih podob albanske prestolnice. Foto: d_proffer / Wikimedia Commons, CC BY 2.0.