V Glasbeni in baletni šoli Slovenska Bistrica so 5. maja pripravili poseben glasbeni dogodek, na katerem jih je obiskal izdelovalec godal Daniel Musek. V Viteški dvorani slovenjebistriškega gradu so učenci in obiskovalci prisluhnili tudi zvokom violine, ki jo je izdelal iz lesa jelke, stare približno 6.500 let.
V nadaljevanju objavljamo zapis o dogodku, ki ga je pripravila Bojana Bučar iz Glasbene in baletne šole Slovenska Bistrica:
VEČ KOT STRADIVARKA ALI KAJ JE TO ČUDEŽ
Čudež za vsakega izmed nas zagotovo pomeni nekaj drugega in otrokom se čudeži najbrž dogajajo pogosteje, kot odraslim, ki nemara že čutimo vsaj nekaj teže življenja, pa je tako za otroka lahko čudež že polžek s hiško, regratova lučka ali pa vlažen smrček kužka, ko ga poboža.
Odrasli bi, če bi vas vprašala, kaj je to, čemur vi porečete čudež, morda malce zastali, ker bi si morda ne drznili biti prostodušni, kot so lahko le otroci. Zase povem, da se je mojima dvema iz mojega osebnega življenja lansko jesen pridružil tretji – novica o rojstvu violine iz prastarega lesa in temu je letošnjo pomlad sledil še četrti, ko se je stvaritelj tega instrumenta, izjemen izdelovalec godal, gospod Daniel Musek, namenil počastiti nas s svojim obiskom.
Medtem, ko ponekod po svetu rastejo nova mesta in spet druga umirajo, je torej na Tolminskem med iskanjem novega napajališča za svojo čredo, bratoma Kutin ob poglabljanju vodne kotanje uspelo iz nje izvleči nekaj hlodov, za katere se je izkazalo, da so še kako – živi, sodeč po tem, da smo slednje lahko na svoja ušesa slišali v Viteški dvorani slovenjebistriškega gradu, ko so se med njenimi freskami sprehodili zvoki violine, izdelane iz prav tega lesa.
Pred približno 6500 leti je v vasici Čadrg – kdo ve, kako ji je bilo ime takrat – zrastla jelka. Ne poznamo njene celotne zgodbe in poti od semena, zraslega v poganjek. Ne vemo, kaj se ji je dogajalo, ko je postala mladika, zagotovo pa po zvoku, ki ga o njej pripoveduje violina, lahko prepoznamo, da se ji je dobro godilo vsaj v času, ko je čakala, da ji nekdo znova vdahne dušo, sicer njen zvok ne bi bil, kakršen je.
O goslarju Danielu Musku bodo pisali šolski učbeniki, saj so njegove roke iz lesa te jelke izdelale violino, ki je v slovenski javnosti prvič zazvenela 23. decembra 2025 in je nanjo dobila čast zaigrati odlična Lana Trotovšek. 300 let star načrt za izdelavo godal izpod rok najboljših italijanskih mojstrov iz časa glasbenega baroka tako naenkrat postane čudežno mlad, ko ga goslar uporabi za izdelovanje prve violine v nizu znotraj projekta, imenovanega Mati violin, iz več kot 6000 let starega lesa! Čudežev pa tukaj še ni konec, saj gospod pravi, da bo lesa dovolj – in njegove volje za izdelovanje godal tudi ne bo zmanjkalo – za še nekaj bratov in sester prve violine, izdelane iz taistega hloda.
Čudež je tudi v tem, da na Slovenskem že imamo svetovno čudo, ki je prav tako zanimivo za poigrati se s ciframi, kajti piščal iz jame Divja baba, narejena za ustvarjanje zvokov, pa tako najbrž tudi melodij, je stara menda med 50.000 in 60.000 leti; za eno ničlo več od lesa za Mati violin torej in Slovenija je tako najbogatejša na svetu v tovrstnem doprinosu h glasbeni umetnosti!
Na repliko te piščali dandanes igrata najmanj dva slovenska glasbenika, projekt Mati violin pa je projekt širših razsežnosti in nemalo je glasbenikov svetovnega formata, ki željno čakajo svoj trenutek stika s čudežem, ki je mnogo več, kot le “malo čez les”, kar naj bi – in tudi dokumentarni film je bil z istim naslovom že pred leti posnet o Musku – bilo godalo; nekaj lesenega in strune čez to napete. Bojda je na svetu le še 600 Stradivarijevih (poleg Guarnerijevih, torej “del Gesu-jevih” in Amatijevih, mimo katerih prav tako ne moremo, kajne) godal in ta čudesa so nekaj, kar ni kar tako naprodaj.
Pa smo se zato z učenci pri pouku nauka o glasbi v naši glasbeni šoli spraševali, kolikšna je cena prve čadrške violine in ali bo le-ta višja, saj gre za prvo v nizu? Kako jo shranjevati, da je ne uniči poplava, požar? Koliko jih bo še izdelal in ali ima za to na voljo dovolj lesa?
Kdo bo sploh smel igrati nanjo in kaj, če se violina uniči v morebitni avtomobilski nesreči?
Koliko sta za les želela najditelja in ali sploh imata les in violina ceno; jo je sploh mogoče kupiti ali pa bo v lasti Muska? In če se nekdo spotakne ob hoji na oder, pade ter poškoduje violino?!
Je goslar štel poteze z dletom in kaj bo z opilki, ko pa je Vilim Demšar, kjer se je Musek – sedaj že Mojster! – uril še kot vajenec, nekoč dejal, da je pri njih v delavnici prah dragocen, saj da oni prah – delajo!; kako mora biti torej dragocen šele prah in opilki te (J)jelke? Je bila predsednica države počaščena, ko je dobila svoj košček tega prastarega lesa? Kje bi sedela violina v letalu; na sedežu, kot violončelo in menda ja ne v prostoru za kovčke?!
Pa sem bila njihov glas in goslarju vse to in še kaj, napisala. In navdušen nad našim navdušenjem je svoj dragoceni čas namenil otrokom naše glasbene šole, pa so tako namesto v učilnici eno učno uro preživeli z njim v lepi dvorani in nekoč bodo svojim otrokom lahko povedali, da so videli in slišali TO violino in stvaritelja njene popolnosti na lastne oči in ušesa. In če to ni čudež, potem ne vem, kaj čudež je.
(Zapisala: Bojana Bučar, Glasbena in baletna šola Slovenska Bistrica, foto BRBRE)