Zrečan, najmlajši član skupine Šank Rock, eden najuspešnejših glasbenikov novejše generacije. Če bi moral izbirati, bi izbral pop jazz, takšnega, kot ga slišimo pri Stingu, sicer pa je odprt za vse dobro v glasbi. Je akademsko izobražen glasbenik, pianist, klaviaturist in glasbeni pedagog. Že kot otrok si je želel igrati na velikih koncertih pred množico ljudi in sanje so se mu uresničile. Srečamo ga kot izvajalca, vodjo benda in aranžerja pri številnih najbolj znanih glasbenikih. V zadnjem Štajcastu se je z njim pogovarjal Nejc Mihelak.
Samo, na glasbeni sceni sodelujete s številnimi izvajalci: s Heleno Blagne, z Markom Škugorjem, s Šank Rock, z Markom Vozljem. Koga sem še pozabil?
Moj primarni bend je Šank Rock. To je na prvem mestu, vse ostalo usklajujem. Z Markom Vozljem in Mojstri sem že 12. leto. Drugače pa sodelujem z različnimi glasbeniki, kot so Erosi, Nuša Derenda, Helena Blagne, zadnje čase tudi precej s Tinkaro Kovač. Iz osnovne šole imamo tudi bend Petsto metrov, kjer smo sami domačini iz Zreč. Omenim lahko še Jana Plestenjaka in Nino Pušlar, kjer so bila manjša sodelovanja. Potem so tu še tuji glasbeniki, kot so Marko Škugor in Dražen Zečić, sodeloval sem z Ivano Kovač in Ivom Županovićem. Z nekaterimi sodelujemo pogosto, z drugimi projektno, bodisi pišem skladbe, snemam klaviature ali ustvarjam aranžmaje.
Kakšno je sodelovanje s ‘prvo ligo’?
Zelo zanimivo. Lahko rečem, da se mi je izpolnilo tisto, kar sem si želel delati že kot otrok. Zanimivo je bilo, ko so me povabili k Šank Rock. Kot otrok sem jih zelo občudoval. Spomnim se, da sem očetu kupil DVD z njihovim koncertom in rekel, da bi dal vse, da bi lahko enkrat v življenju s takim bendom stal na odru. Ko sem odrastel in dejansko začel igrati v tej skupini, je bila to velika čast. Ponosen sem, da so se mi otroške želje uresničile.
Kako bi ocenili glasbeni posel? Vidimo končni izdelek, hit in glasbeni nastop, ki traja uro ali dve, ampak za tem je verjetno ogromno drugega dela in odrekanja.
Pridejo meseci, ki so res naporni. Lani junija smo imeli s Šank Rock šest koncertov v osmih dneh. V desetih dneh sem imel devet koncertov, kar pomeni, da je bil vmes prost samo en dan. Takrat je bilo zelo naporno. Spiš dve uri v hotelu, nato moraš spet na pot. Ljudje mogoče vidijo samo tisti dve uri, ko glasbenik na odru uživa in da vse od sebe, marsikdo pa ne vidi, kaj vse je v ozadju. Tu so vaje, nakup opreme in dejstvo, da doma trpi družina. Vsi imamo družine in otroke, zato imamo včasih slabo vest, ko gremo od doma ravno čez vikend, ko so »normalne« družine skupaj. Pomembno je, da partnerke to razumejo in nam stojijo ob strani. Veliko stvari je v ozadju, ki jih ljudje ne opazijo.
Verjetno ni enostavno držati tempa. Ali je v glasbenem svetu prisotna tudi droga?
Ni najlažje, sploh ker smo vedno starejši. Pri dvajsetih smo lahko igrali v petek, šli za eno uro spat, v soboto zjutraj šli po nevesto, igrali celo noč in ko smo končali, nam še vedno ni bilo za iti domov. V ponedeljek smo brez težav vstali. Zdaj pa potrebujemo približno toliko dni za spanje, kolikor smo jih igrali. Kar se drog tiče, mislim, da časov »sex, drugs and rock’n’roll« ni več. Spletna omrežja so to nekoliko ustavila, saj si kot javna oseba lahko hitro kje objavljen. Med glasbeniki, s katerimi sodelujem, ne vem za nobenega, da bi bil v teh vodah. Šank Rock so že stari, Helena Blagne je diva, Marko Vozelj pa zelo priden fant. Nič takega ni prisotnega.
Ampak vaša droga je pa glasba?
Tako je. To je neka vrsta droge. Zadnjič me je nekdo vprašal, kako se mi po neprespanih nočeh še ljubi igrati. Odgovoril sem, da je to kot droga. Tudi ko si povsem brez moči in se ti ne ljubi več, si ne znaš predstavljati, da ne bi šel. Ko prideš na oder, je vse pozabljeno. Pred koncertom včasih samo sedim brez moči, ko pa stopim na oder, je, kot da bi dobil injekcijo energije.
Iz prve roke lahko poveste, koliko je med glasbeniki preračunljivosti pri izdajanju skladb.
Trg zahteva vedno več novega materiala. Nastaja veliko novih skladb. Enkrat sem gledal oddajo o tem, zakaj so nekateri hiti večni. Večni so, ker se takrat ni ustvarjalo toliko glasbe. Prišel je en hit in tri mesece ni bilo ničesar novega. Danes je trg tako obsežen, da na določen datum kar trije hkrati izdajo novo pesem, nekateri izvajalci izdajo celo tri pesmi v enem dnevu. Če nisi priden in nenehno ne delaš nove glasbe, lahko greš hitro v pozabo. Zato je pomembno, da temu slediš.
Kaj pa pomeni ta hiperprodukcija?
Osebno mislim, da nič dobrega. Nekateri producenti so začeli delati zelo obrtniško. Vedo, da morajo v določenem času izdati pesem in jo izdajo, morda pa nima umetniške vrednosti. Skladba ima vrednost takrat, ko je nekaj časa ležala v predalu in je glasbenik začutil, da je zdaj pravi čas zanjo. Vemo, da imamo v Sloveniji zadnje čase veliko hitov, za katere vsi pravijo, da so najboljši, čez pol leta pa nihče več ne ve zanje. Težava je v poplavi instantnih hitov, ki zasenčijo tiste dobre. Imamo veliko dobrih skupin, ki še vedno delajo na star način; počakajo, da pesem sede in dozori, preden jo izdajo. To je celoten proces, kjer se v studiu vse posname v živo – bobni, kitare in ostalo. Danes se da z raznimi programi narediti skladbo brez kakršnega koli instrumenta. Če vključimo še umetno inteligenco, je to izvedljivo takoj.
Kaj je za glasbenika danes bolj pomembno: da ima več všečkov na Facebooku ali več gledalcev pod odrom?
Sam menim, da več gledalcev pod odrom. Ne vem pa, če vsi glasbeniki razmišljajo tako. Ravno zadnjič sem govoril o tem, kako nekateri tekmujejo z ogledi na YouTubu. Ko vidiš, da ima nekdo v kratkem času milijone ogledov, se vprašaš, kako je to možno, če nas Slovencev sploh ni toliko. To so nerealni podatki. S tem si glasbeniki sami delajo škodo oziroma si mečejo pesek v oči. Pokazatelj je samo publika na koncertu. Tam vidiš, ali so ljudje pesem sprejeli ali ne.
Če pogledava te milijonske oglede s poslovne plati – kakšen je glasbeni biznis v Sloveniji?
Dokaj težek, ampak se da. Konkurenca je velika, vendar se od glasbe da živeti. Sploh če si vsestranski in uporaben kot glasbenik, da lahko snemaš različne žanre za različne ljudi in si morda zraven še pedagog, potem zagotovo gre.
Kaj pa tekmovalnost med glasbeniki, se jo čuti?
Tega ne opazim, ker sam nisem tak človek. Zelo privoščim kolegom, če naredijo kaj dobrega. Se mi pa zdi, da tekmovalnost zagotovo obstaja. Mogoče je narodnozabavna glasba v prednosti, saj se mi zdi, da se ansambli bolj podpirajo. Na glasbenih prireditvah se zberejo na hodniku in vsi igrajo vsevprek. Če nisi velik ljubitelj frajtonarice, ti gre to morda že malo na živce ali pa se vprašaš, kako se jim da pet ur igrati, preden gredo na oder. Ansambli se veliko bolj povezujejo in družijo kot pop ali rock glasbeniki.
Ste tudi glasbeni pedagog na osnovni šoli Oplotnica. Kako usklajujete vse delo?
Pedagoško delo opravljam z veseljem, saj zelo rad delam z mladimi in me to navdihuje. Moji urniki so precej natrpani. To pomeni, da se po službi odpeljem v Ljubljano na vaje ali snemanja, pridem domov ponoči, zjutraj pa spet v šolo. Moram biti sistematičen, vendar najbolje delam pod pritiskom. Ko je največja gneča, si stvari popredalčkam in takrat naredim največ.
Kako je danes poučevati mlade? Generacija je drugačna, kot je bila pred dvajsetimi leti.
Generacije so iz leta v leto drugačne. S pravilnim pristopom se da delati. V glasbi imam prednost, ker to, o čemer poučujem, tudi sam doživljam na odru. Tako otroke lažje navdušim. Matematiku je morda težje reči, da doma cele noči računa, ker bi se to zdelo čudno.
Živite v Zrečah, poučujete v Oplotnici, igrate po vsej Sloveniji. Kje imate vaje?
Največkrat vadimo v dvorani pri Termah Zreče. Včasih se dobimo tudi v Postojni ali Kopru, saj sta od tam dva člana skupine. Tako imamo te tri relacije. Kdo me večkrat vpraša, ali ne bi bilo lažje, če bi se preselil kam bliže Ljubljane. Toda sem lokal patriot in ostajam tukaj. Na Stranicah gradimo hišo. To je težek projekt, sploh če nisi iz stroke. Rad se učim novih stvari in zanimivo mi je sodelovati pri gradnji ter spoznavati ta svet.
Imate partnerko in dva otroka. Je doma zelo pestro?
Res je, zelo pestro. Najmlajša je pol leta stara dojenčica Vita, Val pa je star šest let.
Ali že kdo stopa v glasbene vode?
Vita nenehno tolče po klavirju. Zanimivo je, od kod ji takšna moč. Že od rojstva, ko na steni zagleda kitari in zabrenkam nanju, obrne glavo. Ko sliši glasbo in ji rečeš, naj pleše, začne plesati. Val gre letos v glasbeno šolo za kitaro. Zelo rad igra in uživa v tem.
Bi jima svetovali to pot ali bi ju raje odvrnil?
Zagotovo bi jima jo svetoval. Če bi bil sam še enkrat otrok, bi se odločil za isto pot.
Pri koliko letih ste se odločili za glasbo?
V prvem razredu osnovne šole sem se vpisal v glasbeno šolo. Najprej sem igral klavirsko harmoniko, ker je bil moj oče glasbenik in je takrat igral v narodnozabavnem ansamblu. Potem je oče prešel na rock in tudi jaz sem začel poslušati rock, jazz in pop. V šestem razredu sem začel igrati klavir. V treh letih sem moral nadoknaditi celotno glasbeno šolo, da sem se lahko vpisal na srednjo glasbeno šolo in nato na akademijo.
Koncerti so v zadnjih desetih letih stroškovno postali povsem druga zgodba, kot so bili včasih.
Res je. Vse cene so se močno dvignile, kar je verjetno povezano s tem, da je veliko koncertov zadnje čase slabo obiskanih. Organizatorji pravijo, da na koncerte prihaja manj ljudi, kar je zagotovo povezano z dragimi vstopnicami. Včasih je bila magična meja 20 evrov, danes pa za ta denar težko najdeš koncert. Stroški so visoki, glasbeniki so dvignili cene, tu so še ozvočenje, varovanje in vsa potrebna dokumentacija.
Sprašujem zato, ker ste vodja Moškega pevskega zbora Oplotnica, kjer letos pripravljate že peto Oplotniško noč. Če primerjate letošnjo organizacijo s prvo, za koliko se je podražila?
Mislim, da skoraj za 50 odstotkov v petih letih. Vse cene so se dvignile. Vsak organizator mora imeti veliko poguma. Sploh tisti, ki mu to ni primarna služba, ampak dogodek organizira enkrat letno za veselje kulturnega društva in za krajane, da se v občini nekaj dogaja.
Povejte nam kaj več o letošnji Oplotniški noči s skupino Flirt, ki bo konec maja.
Dogodek bo 30. maja v grajskem kompleksu v Oplotnici. Vsako leto se trudimo povabiti najpopularnejše goste in letos so to Flirti. Vidimo, da razprodajo skoraj vse koncerte. Poleg njih bomo nastopili tudi Moški pevski zbor Oplotnica. Tisti, ki nas poznajo, vedo, da nismo običajen zbor starejših moških, ki pojejo ljudske pesmi. Smo precej popovsko naravnani, spremlja pa nas odlična glasbena skupina. Imeli bomo tudi predskupino Vampirji, ki je prav tako dobra pop-rock skupina.
Zakaj ime Oplotniška noč? Kakšno je ozadje in kaj želite sporočiti?
Koncerte smo začeli prirejati že pred korono. Takrat smo radi peli dalmatinske skladbe, zato smo organizirali Dalmatinske večere, ki so bili tradicionalni tri ali štiri leta. Potem je to prekinila korona. Ko smo nadaljevali, smo repertoar precej spremenili in se odločili za ime Oplotniška noč.
V Moškem pevskem zboru Oplotnica ste verjetno vsi prijatelji?
Res smo postali zelo dobri prijatelji. Ponosen sem na svoje fante, saj večinoma niso poklicni glasbeniki. Trije delajo v Avstriji, vsi pa prihajajo iz različnih poklicev. Zanimivo mi je, kako iz tako različnih ozadij ustvarimo ubrano petje. To mi je v veliko zadovoljstvo. Rad delam z njimi, ker pojejo s srcem in jih je veselje gledati.
So Štajerci najboljša publika?
Zagotovo. Štajerci so žurerji brez predsodkov, zato bi rekel, da so najboljša publika.
Kakšni projekti so še pred vami poleg Oplotniške noči?
Čaka me precej koncertov. Aprila nastopamo s Tinkaro Kovač, sledijo koncerti s Šank Rock ter projekt Miran Rudan in Erosi. Vikendi in tudi dnevi med tednom so zasedeni. Začele se bodo revije otroških pevskih zborov, kjer nastopam s svojim šolskim zborom in spremljam različne lokalne zbore. Pred poletjem glasbeniki radi ustvarjamo nove stvari, zato imam veliko naročil za aranžmaje in bom veliko časa preživel v studiu. Poleg tega nameravam v novi hiši urediti profesionalni glasbeni studio, čemur posvečam precej časa. Poleti pa bo na vrsti verjetno še polaganje kakšnih ploščic v hiši.