V gradu v Slovenski Bistrici je avtor Orlando Uršič nedavno predstavil svoj novi roman z naslovom Preden grem naprej. V njem preko življenjske zgodbe Aloisa Attemsa literarno osvetljuje povojni čas in eno najbolj pretresljivih usod, povezanih s Slovensko Bistrico.
Avtor poudarja, da gre za fikcijo, utemeljeno na resničnih spominih in preverljivih zgodovinskih okoliščinah. V ospredju je podoba mladega Aloisa Attemsa, sina grofa Ferdinanda in grofice Vande, ki se po vojni kot sedemnajstletnik vrne domov – v mesto, kjer so starši izginili v povojnem kaosu, Bistriški grad pa je zasedla vojska. Avtor skozi Attemsovo iskanje družine odpira vprašanja spomina, travme in zgodovine, ki je zaznamovala širše bistriško okolje.
Uršič dodaja, da roman ni politična polemika, temveč zgodba o razpadu družine, identiteti in času, ki ga ne gre potisniti v pozabo.
To je njegov prvi roman, neposredno povezan s Slovensko Bistrico.
»Mesto sem vzljubil – in z njim tudi njegovo zgodovino«
Na vprašanje, zakaj je izbral prav to tematiko, Orlando Uršič pove: »V Slovensko Bistrico sem se iz Maribora preselil leta 2000 in sem to mesto postopoma vzljubil. Najprej zaradi prostora, narave, Pohorja, pa tudi zaradi zgodovine. Rad imam zgodovino in tako sem naletel na Attemse ter njihovo tragično usodo po drugi svetovni vojni. Nekatere stvari sem poznal na splošno – vedel sem za povojne poboje, za jaške v Zgornji Bistrici –, nisem pa vedel, da je bila v te dogodke vpletena tudi družina Attems. Prav zato se mi je zdelo vredno to zgodbo raziskati.«
Zgodba Aloisa Attemsa kot literarni lok romana
Roman Preden grem naprej, ki je izšel pri založbi Litera, se osredotoča na življenjsko pot Aloisa Attemsa, ki ga avtor opisuje kot izjemno osebnost z neverjetno življenjsko zgodbo.
Uršič pojasnjuje: »Alois Attems je bil najmlajši sin grofa Ferdinanda in grofice Vande Attems. Kot petnajstletnik je bil prisilno mobiliziran v nemško vojsko, v Franciji ranjen s strani ameriškega vojaka, nato je prebegnil v ameriško vojsko in se tam nekaj časa boril. Američani so mu pozneje pomagali, da se je priključil peti prekomorski partizanski brigadi. Tudi sam nisem vedel, da so se partizani borili preko morja.«
Ko se je junija 1945 vrnil domov, ga je pričakal popoln razkroj dotedanjega sveta: »Vrnitev v Slovensko Bistrico je bila zanj šok. Bistriški grad je tedaj zasedla srbska vojska. Staršev in bratov ni bilo nikjer. Vrnil se je kot sedemnajstletni ameriški vojak, z izkaznicama ameriške vojske in pete prekomorske brigade, a starši so bili zaprti v kleteh današnje sodne stavbe. Tam se začne njegovo iskanje – trkanje na vrata, vprašanja, prošnje. Enkrat jih je obiskal v zaporu, potem pa se je sled za starši izgubila.«
Resnična osnova, literarna nadgradnja
Ker gre za temo, občutljivo in pogosto prezrto, Uršič poudarja verodostojnost vira: »Vsega ne bi razkril, da bralcem ne vzamem užitka. Roman je utemeljen na resničnih dogodkih in je zgodovinsko kredibilen, čeprav gre za literaturo. Našel sem osebne zapiske Aloisa Attemsa, ki so mi omogočili vpogled v dogajanje po vojni, v njegovo stisko in razočaranje. Gre za razpad družine in zadnjega člana, ki skuša razumeti, kaj se je zgodilo.«
Več o novem romanu in povezavi z lokalnim okoljem pa v lokalnem časopisu Bistriške novice. (B. P. foto: O. Ursic in Litera)