Ansambel Štajerskih 7. Legendarna zasedba, ki sodi med najbolj prepoznavne ansamble slovenske narodno-zabavne glasbe, obeležuje 40 let glasbenega ustvarjanja. Njihove pesmi so zaznamovale več generacij in pustile trajen pečat na festivalskih odrih doma in v tujini.
Ob jubileju so se člani nedavno znova srečali na odru, in to na prazničnem koncertu zreških godbenikov. Branimir Klevže, Avgust (Gusti) Skaza, Boris Pokorn in Samo Pokorn so se v oddaji Pod Roglo se poje in igra na Radiu Rogla z voditeljico Aljo Tihle spomnili začetkov, ustvarjalnih vrhuncev in poti, ki so jih oblikovale kot ansambel.
TUKAJ vidite tudi video posnetek.
Pred kratkim smo vas spremljali na koncertu Društva godbenikov Zreče, najprej v Zrečah, potem še na Rogli. Kakšen je bil občutek po desetih letih stati skupaj na odru z zreškimi godbeniki?
Samo: Nam se ni zdelo, da je minilo že deset let. Naš nastop na koncertu je bila pobuda novega dirigenta zreške godbe Jureta Skaze, Gustijevega sina. Zadnja leta malo manj nastopamo. Pošljemo si ‘maile’ in če se vsi uskladimo, potem gremo nastopat. Tokrat, Gusti, menda nisi pričakoval, da se bomo odločili?
Gusti: Dobil sem nalogo od novega dirigenta, da bi bili gostje. Bil sem prepričan, da ne bo šlo, ampak sem moral svojo nalogo opraviti. Vprašal sem vse in nihče ni rekel ne.
Samo: Ja, koncert je bil enkraten. O tem ne bi razpravljal, naj povedo tisti, ki so tam bili.
Boris, imate občutek, da so vas ljudje pogrešali? Kakšen občutek so vam dali?
Boris: Ta občutek sem dobil takoj. Že po prvi pesmi, ko sem videl obraze in iskrive oči. Rekel sem, da je to res nekaj lepega. In res je bilo, prvi in drugi koncert, občutki so bili fenomenalni.
Gusti, so bili občutki kot bi opisovali srečanje starih prijateljev na odru ali se je morda zbudila tudi kakšna želja, da bi se to zgodilo večkrat?
Gusti: Konec koncev je 40 let dolga doba, vsaka stvar ima rok trajanja. Prijetno je, da se najdemo skupaj, da vidimo, kako smo videti po vseh teh letih. Ne vidimo se vsak dan, kot smo se pred 20 ali 30 leti, ko je bil to naš način življenja. Takrat smo bili ves čas skupaj, z družinami. Tega srečanja smo zelo veseli. Čeprav glasovi niso več najbolj čisti, je nekaj ostalo.
Samo, kako je bilo pred 40 leti? Kako ste Štajerskih 7 našli skupno glasbeno pot in ustvarili ansambel?
Samo: Bilo je zaporedje nekih dogodkov. Nastali smo iz ansambla Franca Lesjaka, žal že pokojnega harmonikarja iz Rogaške Slatine. Muziciral je tudi z Juretom Zdovcem, potem je naredil svoj ansambel, v katerem so igrali nekateri Konjičani: pokojni Jani Lainšček, pa Polegek in Stopar. Ansamblu se je pridružil Boris. Ko je odšel v vojsko, sem jaz začel igrati kitaro, kasneje bariton. Pridružila sta se nam še Branimir in nazadnje Rudi Šantl. To je bil še vedno ansambel Franca Lesjaka, ki je bil s pokojnim Janijem Lainščkom skupaj v zboru opere v Mariboru.
Tako se je naredil ta ansambel. Rudi je napisal eno skladbo, šli smo na avdicijo za Ptujski festival in tam tudi zmagali. V komisiji je bil tudi Boris Roškar, ki je kasneje v ansamblu igral harmoniko. Pred tem je bil član še Robi Smolnikar. Začele so se turneje po Kanadi, Ameriki, Avstraliji. Pred tem smo že osvojili nekaj pomembnejših nagrad. Leta 2001 se nam je pridružil še Matjaž Mrak. To je cela zgodovina ansambla. Veliko smo nastopali na festivalih, ki so nas ‘dvignili’. Veliko se je dogajalo.
Gusti, kako je bilo graditi svojevrsten glasbeni slog, kar vam je fantastično uspelo, v časih, ko je bilo treba glasbo graditi na odru, med ljudmi, in ne na digitalnih kanalih?
Gusti: Vsi smo tudi avtorji nekaterih pesmi in aranžmajev. Tu ni bližnjic, to je tek na dolge proge. Vsak je dal nekaj sebe v pesem, vsi smo različne osebnosti z različnimi razmišljanji o glasbi, vendar ko vse to združiš, je to to.
Pa ste imeli vi, Branimir, željo, kako naj bi ansambel zvenel, ali se je to zgodilo spontano, skozi delo, prijateljstvo, vaše poglede?
Branimir: Zadeve so se odvijale bolj ali manj spontano. Jaz in Samo igrava skupaj že od leta 1980. Že takrat smo preigravali različne skladbe, tudi narodno-zabavne, in uživali na odru. Vse je nastajalo spontano. Velika večina se nas tudi profesionalno ukvarja z glasbo, glasba je naš poklic, zato se glasbe malo drugače lotevamo. Vsak je dal svoj doprinos. Poskušali smo biti profesionalni, a še vedno na nek način dopadljivi. Imeli smo srečo, da je v ansamblu pet vokalov, ki lahko prepevamo vse zvrsti glasbe, od ljudske do zabavne.
Dva valčka, ki sta tako rekoč nepozabna, sta Pesem zvonov in Ranjeno srce. Kako se spominjate teh časov in zmag na festivalu Slovenska polka in valček?
Boris: Ti časi so bili nekaj posebnega. Naše pesmi so bile drugače aranžirane, za kar je poskrbel Robert. Ker so se naši glasovi lepo ujeli, je to zvenelo zelo dobro. Tako smo uspeli zmagati in se zapisati v zgodovino. Še danes vidimo, da ljudje cenijo kakovostno glasbo.
Še danes je Pesem zvonov vaš zaščitni znak. Kako vas je ta pesem zaznamovala?
Samo: Ta pesem je posebna. Spomnim se, ko jo je Robi prinesel na prvo vajo. Imeli smo mešan občutek, ker je bila drugačna. On jo je imel v glavi. Potem je nastalo to, kar je. Veliko je dodal tudi videospot, ki je bil visoko proračunski. Snemanje nam je omogočila televizija – režiral ga je Vinci Vogue Anžlovar, tedaj eden od najbolj perspektivnih slovenskih režiserjev. Pesem mu je bila všeč, dobil je idejo in spot je kasneje dobil nagrado petelin v konkurenci vseh zabavnih spotov, kar je bil zagotovo nek presedan. Pesem je dosegla širši krog občinstva in tudi mi kot ansambel.
Gusti, kako nastajajo pesmi, kot je Rad povedal bi ti, da te ljubim, malo drugačne, že skoraj virtuozne?
Gusti: Pri nas ni bilo nikoli nič na prvo žogo. Glasba mora biti tek na dolge proge. Taka pesem ne nastane čez noč. Jaz sem napisal glasbo, Samo pa besedilo.
Kakšne spomine imate na festival Vesela jesen?
Boris: Spomini so lepi. Vedno smo bili blizu vrha. Ko sem prišel iz vojske, še iz naše prejšnje države, smo zmagali že tam, potem sem odslužil vojsko, in smo zmagali še na festivalu (smeh). Malo se šalim. Rudi je bil kot pevec glavni nosilec te zmage. Leta 2000 ob prihodu Matjaža Mraka smo spet zmagali s pesmijo Čuj ti. Spomini so lepi, seveda.
Samo: Ja, spomini na to zmago so zanimivi. Na dan generalke je Rudi namreč odšel v bolnišnico, zato smo morali nastopiti brez njega. Boris je prevzel vlogo solista, malo smo »si štime obrnili« in naslednji dan dobili prvo nagrado.
Branimir, vam so pustili bas, najbrž?
Branimir: Imam to srečo, da nihče ne seže tako nizko, nimam zamenjave. (smeh)
Branimir, povedali ste, da se veliko sprehajate s svojimi kužki. Kaj vas zdaj v tem obdobju zaznamuje poleg glasbe?
Branimir: Imam 61 let, od teh me je dobrih 45 let zaznamovala vsakodnevna večurna vaja. Tako je to delo, če ga jemlješ resno. Zdaj sem obrnil ploščo, v prostem času počnem, kar rad počnem. Ukvarjam se s tenisom, golfom, kolesarjenjem z družino. A priznam, da sem na zadnjih nastopih na odru zelo užival in občutil stare občutke. Lepo je, morda še kdaj, ne pa več kot obveza.
Samo, kaj pa pri vas?
Samo: Sam sem dobil že tri kuverte od ZPIZ-a. Sicer se še nisem upokojil, imam pa že 40 let delovne dobe, od tega 20 let čistega glasbenega profesionalizma. Pred 20 leti sem se začel ukvarjati s svojim osnovnim poklicem, to je z računovodstvom, ki se mu posvečam še danes. Po operaciji hrbtenice sem pustil tenis in smučanje ter odkril tek na smučeh in balinanje. Tako sem še pred statusom upokojenca postal balinar. Priporočam vsem, da si letom primerne hobije ‘pripravijo’ že pred upokojitvijo.
Gusti, kaj pa pri vas, zdaj, ko ste dirigentsko palico prepustili sinu?
Gusti: Velikih sprememb ne pričakujem. Še naprej bom dejaven, delal bom, pisal, učil in igral. V godbi bom pomagal, kolikor bom lahko. Sicer pa vsak dan še vedno prekolesarim od 7 do 10 kilometrov. In tudi peš hodim v službo iz Zreč v Konjice.
Boris, kaj vam polni dneve poleg glasbe?
Boris: Po diplomi sem pet let samo igral s Štajerskih 7. Namreč, diplomiral sem ravno leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. Oče mi je tedaj rekel, naj raje kar igramo, saj ne vemo, kaj bo. In tega sem se držal vse do svojega 30. leta. Kasneje sem šel v učiteljski poklic. Rad delam z mladimi, ker me pomladijo.
Na koncertu z zreško godbo so mnogi prepevali vaše pesmi. Kakšen je občutek po toliko letih, da ljudje še vedno znajo vaše pesmi in se jih veselijo?
Samo: Bil sem presenečen, saj imamo zdaj že mi kakšne težave z besedili, ljudje pa jih še vedno znajo. To je največ, kar lahko glasbenik doživi, da ljudje poznajo njegove pesmi in prepevajo z njim. Več ni.
Gusti, na vaši majici piše: ‘Ku pjhneš, pjhni! Ku vdoriš, vdori!’. Razumem, ampak čemu je namenjen zapis, trobenti in bobnom ali čemu drugemu?
Gusti: Verjetno bi morali to vprašati avtorje, naše godbenike, ki so mi to majico prinesli po koncertu. Nekoč so mi prinesli majico z napisom ‘Živleje nej potica’, kar sem najbrž večkrat povedal na kakšni vaji.
Samo, kaj najbolj pogrešate iz najbolj aktivnih časov ansambla in česa sploh ne pogrešate?
Samo: Ne vem, ničesar ne pogrešam. Zdi se mi, da smo doživeli več, kot smo si mislili, ko smo začeli kariero. Videli smo veliko sveta, predvsem spoznali veliko zanimivih ljudi, nastopali na različnih prireditvah. Tudi ta naš zabavni del je bil pomemben, saj smo po duši skoraj bolj zabavni muzikanti. Začeli smo namreč z zabavno glasbo, a narodno-zabavna je tudi bila vedno nekje v ozadju. Doživeli smo veliko, igrali glasbo, ki jo radi igramo, ustvarjali svojo. Seveda smo tudi poustvarjali in zaigrali kaj drugega, ampak vedno zato, ker nam je bilo to všeč. Nihče pa nima vsega. Tudi pri glasbenikih je tako. Eni so imeli zlato ploščo, mi je nismo imeli. Ampak s tem, kar smo doživeli v teh 40 letih, mislim, da smo večinoma zadovoljni. Naj ostali povedo, če imajo isto mnenje.
Podobno mnenje?
Boris: Moje mnenje glede uspehov je podobno. Jaz sem imel vedno željo, da bi še kaj več delali kasneje, ko se drugim ni več ljubilo. Eni smo bili bolj za, eni manj, in potem se je naredilo malo manj. Zdaj smo se spet združili na odru, kar je super.
Moram vprašati, kakšne so možnosti, da bi kot ustvarjalni glasbeniki še napisali pesmi za nov album in ga morda pospremili v svet s koncertom?
Samo: Približno tako, kot da bi se Beatli ponovno sestali. (smeh) Malo se hecam, ampak ne verjamem. Časi so drugi. Časi albumov so že nekaj let mimo. Pesmi gredo v eter, a to ni več eter, to je digitalno okolje. Nekoč si moral imeti album, da si lahko konkuriral za zlate peteline, kar je bila prestižna nagrada. Žal so to v Sloveniji ukinili. To je bil slovenski grammy. Hrvatje še vedno imajo nagrado porin, mi pa nimamo nič. Imamo ogromno dobre glasbe in prav je, da se najboljše nagrajuje. Takrat smo albume morali posneti, danes pa to ni več treba.
Nekaj pesmi smo še posneli, ampak tisti zlati čas ustvarjalnosti in igranja je za nas mimo. Ustvarjalnost ima svoje obdobje. Zelo redki so, ki vrhunsko ustvarjajo 40 let. Zdaj ne živimo več tako kot takrat, ko smo bili iz tedna v teden v glasbi, veliko vadili in razmišljali samo o tem. Zato ne verjamem. Nikoli ne reci nikoli, ampak izdaja albuma – to pa ne.
(NK)
