Srečko Gorinšek. Že hitro v otroštvu, ki ga je preživljal na kmetiji v Dobrnežu in kjer živi še danes, je spoznal, da bodo živali središče njegovega poklicnega življenja. Večino svoje kariere je kot doktor veterinarske medicine zaposlen na Veterinarski postaji Slovenske Konjice, zadnje mesece kot direktor. Kadar ni v službi, rad obdeluje manjši vinograd, s konjiškimi planinci opravi kakšno turo in se druži s svojimi šestimi vnuki.
Menda ste že v otroštvu vedeli, da boste veterinar?
Odraščal sem na manjši kmetiji v Dobrnežu, zato sem že od malih nog povezan z živalmi. V otroštvu sem se ljubiteljsko ukvarjal z rejo golobov pismonoš in zajcev, vse dokler mi ni zaradi šole za ta hobi zmanjkalo časa. Navezan sem bil na naravo, na naše rejne živali in želel sem delati na področju kmetijstva. Po osnovni šoli sem se tako vpisal na srednjo veterinarsko šolo v Ljubljani, nato pa dokončal študij veterine.
Kmetije zdaj nimate več, ste pa še ohranili vinograd. Pridelujete vina, s katerimi se udeležujete tudi društvenih ocenjevanj.
Pred kakšnimi 5 ali 10 leti smo na kmetiji še imeli govedo in kakšnega prašiča, kasneje smo to opustili, manjši vinograd nad hišo pa je še ostal. Skrbim za 500 trsov in se z veseljem se udeležujem izobraževanj, druženj in ocenjevanj vina v našem Vinogradniško-vinarskem društvu Slovenske Konjice.
V društvu pogosto opozarjajo, da mnogi opuščajo vinogradništvo. Zakaj vi vztrajate?
Vinogradništvo je moj hobi, predstavlja mi veselje in sprostitev po službi. Je pa zaskrbljujoče, da se vinogradi opuščajo, starejši počasi odhajamo in mlajši nasledniki se ne odločajo več za vinogradništvo. Veliko je ročnega dela, škropiva so draga, vreme nepredvidljivo, ekonomike ni, toda meni to delo še vedno predstavlja veselje in rad ga opravljam, od rezanja trte do trgatve, kletarjenja, iz leta v leto.
Dnevno ste na terenu, med ljudmi in živalmi. Kakšen je vaš delovni dan?
Zadnja leta sem bolj terenski veterinar, sicer pa se ukvarjam tudi z malimi živalmi. Naš delovni čas je od 7. ure zjutraj do 6. zvečer, sledi dežurstvo do jutra. Zjutraj zbiramo naročila za terensko delo, nato se odpeljem na teren. Naloge terenskega veterinarja so raznolike, denimo osemenjevanja krav in v manjši meri svinj, pomoč pri kotitvah, zdravljenje živali, preventivna cepljenja, enkrat letno izvajamo kontrolne preglede hlevov, … če naštejem le nekaj nalog. Pripravljeni moramo biti na vse, saj nikoli ne vemo, kaj se bo še zgodilo.
V kakšni kondiciji je po vaših opažanjih kmetijstvo v našem okolju?
Tako pri nas kot drugje po Slovenije se precej zmanjšuje število malih kmetij, ki štejejo nekje do 10 glav živine. Te kmetije se zapirajo, saj se mladi odločajo za druge življenjske poti, hodijo v službe. Obenem se pojavljajo velike mlečne kmetije z velikim številom živali, molznimi roboti, modernimi stroji, visoko strokovnostjo in večjim udobjem živali, ki se lahko gibajo prosto. Kmetijstvo gre v smer intenzivne proizvodnje, ki je rentabilna, manjše kmetije pa ugašajo, kar je škoda, saj se bo s tem naša krajina spremenila.
Pred meseci ste na čelu Veterinarske postaje nasledili dolgoletnega direktorja Slavka Hrena, ki se je upokojil. Kaj se je za vas osebno in poklicno spremenilo?
Pravzaprav se zame ni veliko spremenilo, saj sem že dolgo tukaj, z gospodom Hrenom sva že prej dobro sodelovala in dobro poznam stvari, tudi sodelavce moram pohvaliti, saj je z njimi lepo sodelovati. Novi izzivi pri vodenju so pa dobrodošli.
Pred kratkim smo dobili novelo zakona o zaščiti živali. Kako jo ocenjujete kot strokovnjak veterinarske medicine – prinaša dobre rešitve ali ni kos resničnim izzivom?
Določene rešitve so dobre, določene pa sploh še niso dorečene, kako bodo določena dela potekala, kdo jih bo izvajal, kdo nadziral. Verjetno se bo to sčasoma uredilo. Morda je bilo pri pripravi novele zakona premalo sodelovanja s stroko, pripombe stroke marsikdaj sploh niso bile upoštevane.
Ena od večjih novosti je čipiranje mačk. Kako je s tem?
Pri nas je čipiranje mačk že mogoče – kdor želi, že lahko čipira mačko, odslej pa bo to obvezno. Do 1. januarja 2027 se bo vzpostavil register mačk, podobno kot pri psih. Kakšen bo odziv v okoljih, kjer se pojavljajo izgubljene mačke, pa se ne ve, upam, da bodo stvari stekle v pravo smer.
Bolj kot čipiranje pa se mi zdi v tem trenutku pomembna sterilizacija oziroma kastracija mačk, saj s tem zajezimo problematiko. Vsako jesen na Veterinarski postaji pripravljamo posebno akcijo s popustom za te storitve, tudi občine te posege sofinancirajo. Miselnost ljudi se torej izboljšuje, za živali je lepše poskrbljeno, k čimer prispevajo tudi društva, kot je na primer Društvo za pomoč mucam Sia.
Cel pogovor je objavljen v lokalnem časopisu NOVICE.
