Marija Medven. Poklic medicinske sestre je izbrala skoraj po naključju, a ga je skozi življenje povsem ponotranjila.
Začela je kot bolničarka Rdečega križa, pozneje delovala kot operacijska sestra, predavateljica prve pomoči in vodja različnih izobraževanj, do upokojitve kot glavna medicinska sestra Lambrechtovega doma. S svojim znanjem, odločnostjo in srčnostjo je postavljala višje standarde in vedno delovala v korist stanovalcev.
Še danes obiskuje starejše, bolne in osamljene, jim meri krvni tlak, nudi podporo, predvsem pa jim vrača človeško toplino. Pred 15 leti je s prostovoljkami uvedla ‘vozičkanje’, ki stanovalcem doma omogoča, da vsaj enkrat tedensko začutijo življenje zunaj doma. Vodila je tečaje prve pomoči, usposabljanja za nego na domu, opozarjala na pomen preventive in omogočala, da so številni priskočili na pomoč takrat, ko je bilo to najbolj potrebno.
V uredništvu lokalnega časopisa NOVICE so se ji poklonili s priznanjem za življenjsko delo.
Gospa Marija, v uredništvu NOVIC smo se vam poklonili s priznanjem za življenjsko delo. Kaj vam pomeni?
Pomeni mi ogromno. Ko me je urednik NOVIC Aleš Mrzdovnik poklical in sporočil novico, sem bila izjemno presenečena. Pred nekaj leti je priznanje dobila dr. Marija Ana Tisovic, s katero sva skupaj delali. Tedaj sem jo poklicala in ji iskreno voščila, saj si je priznanje zares zaslužila. In ko sem slišala, da priznanje letos prejmem jaz, sem najprej pomislila, kako bom lahko stopila v tako velike čevlje. Toda takšnega priznanja se seveda ne zavrne. Zares mi pomeni ogromno. Zato ker je to priznanje, ki izhaja iz mojega domačega okolja, ki je opazilo, da sem nekaj naredila.
Za tem priznanjem pa ne stojim le jaz, temveč na stotine ljudi, s katerimi sem in še delam. To ni le moje priznanje, je priznanje vseh nas, vsi smo v tem kristalu.
Pred tremi leti so vas počastili z bronastim grbom konjiške občine. Kako pomembno se vam zdi, da lokalna skupnost prepozna in nagradi zaslužne občane?
To je zelo, zelo pomembno. In še nekaj se mi zdi zelo pomembno: pred tremi leti sem grb dobila jaz, medicinska sestra; lani ga je prejela Renata Gabrovec, tudi medicinska sestra, in letos ga je dobila Mateja Rebernak, prav tako medicinska sestra. Na lica so mi pritekle solze sreče. Veste, nekoč medicinske sestre nismo bile spoštovane, toda ugled tega poklica se je zviševal in danes je zame nekaj najlepšega, ko vidim, da naš poklic prepozna in spoštuje tudi lokalna skupnost.
To je zame najlepši poklic na svetu, toda treba ga je opravljati z dušo. Še zdaj se kdaj spomnim oči, ki so me milo gledale z bolniške postelje … To je duša.
Medicinske sestre so oči slepega, ušesa gluhega in proteza amputiranega, ste mi dejali ob najinem pogovoru pred tremi leti. Se vam zdi, da je ta poklic danes dovolj cenjen?
Ne, ni. Premalo je cenjen. Sestre se toliko predajamo svojemu poklicu in družini, da se morda premalo izpostavljamo za svoje pravice. Si predstavljate, da bi medicinske sestre stavkale leto in pol? Niti en dan ne bi šlo! Pa nimam nič proti zdravnikom, saj brez njih tudi midve ne bi tukaj sedeli, zdravnike nujno potrebujemo, toda potrebujemo tudi sestre. Pomembna je celotna ekipa, tudi čistilke, strežnice in vsi drugi, ki sestavljajo celoto.
Vrsto let ste bili glavna sestra v Lambrechtovem domu. Le šest let pred upokojitvijo ste diplomirali na Visoki zdravstveni šoli Maribor. Bi rekli, da nikoli ni prepozno za pridobivanje novih znanj?
Nikoli ni prepozno, res je. Po srednji šoli, ki je nekoč ni bilo tako preprosto opraviti, sem si sicer želela šolanje nadaljevati, toda v kmečki družini, kjer sem bila najstarejša od petih otrok, v tistih časih to ni bilo mogoče. Tako sem se zaposlila, kmalu poročila (z možem sva zdaj poročena že 54 let!), si ustvarila družino in šolanje kasneje nadaljevala ob delu.
Najprej sem končala višjo zdravstveno šolo, podiplomsko sem se kasneje izobraževala iz medicine dela, prometa in športa ter za vodjo pomoči na domu. Ko se je odprl izredni študij na mariborski Visoki zdravstveni šoli, sem šla do direktorja s prošnjo, da bi opravila še ta študij. Vprašal me je, kaj mi je tega treba. Odgovorila sem mu, da gre znanje naprej in da bi se zelo rada dodatno izobraževala. In sem se.
V mojem letniku je bilo veliko glavnih sester iz bolnišnic in domov za ostarele, saj smo začutile, da se na tem področju dogaja napredek, ki mu moramo slediti. Ne toliko v samih izvedbah posegov, temveč so začeli uvajati nove posege, nove aparature, novosti so bile tudi v samem odnosu med sestro in bolnikom.
Kot prostovoljka Rdečega križa na Konjiškem delujete že več kot pol stoletja. Vas je prostovoljstvo tudi osebno spremenilo? Kaj vam je dalo?
Veliko, predvsem na čustvenem področju. Ogromno zadovoljstva, ko opaziš uspeh svojega dela. Spomnim se, da sem pred mnogo leti odšla na Sveti Jernej opravljat meritve krvnega tlaka. Nisem mogla verjeti, kako visok pritisk sem izmerila nekaterim krajanom in jih zato napotila v ambulanto. Čez nekaj let smo dobili nove aparate za merjenje holesterola in krvnega sladkorja, odšla sem meritve opravljat v Vitanje. Prišlo je ogromno ljudi. Tudi tam rezultati niso bili dobri, precej ljudi smo napotili v ambulanto. In zadovoljna sem, ko še danes srečam katerega od teh ljudi ali mu izmerim ‘normalne’ vrednosti.
Verjetno ste s tem, ko ste takšno stanje zaznali, preprečili hujše bolezni ali celo smrti?
Zagotovo. In to je tisto, kar človeka žene naprej. Zadovoljstvo, da lahko nekomu pomagaš, je neizmerno. Še danes grem rada izvajat meritve, kadar me pokličejo.
Ste se kdaj počutili nemočno, ker niste mogli pomagati?
Seveda, zlasti kadar so tu kakšne težke bolezni. Najbolj nemočno sem se počutila, ko so mi zaradi bolezni, ki je v naši družini, umrle dve sestri in nečakinja. Vse tri sem sama negovala. Ko stojiš zraven in človeku ne moreš pomagati, to je najtežje.
Težko mi je bilo tudi pred desetimi leti, ko smo v času begunske krize s prostovoljci Rdečega križa odšli pomagat v namestitveni center, ki so ga uredili v celjskem Golovcu. Tam je bilo ogromno žensk z malimi otroki, še danes se spomnim njihovih prestrašenih oči … Počutila sem se nemočno.
(Nina Krobat)
Pogovor je objavljen v lokalnem časopisu NOVICE, kjer ga lahko preberete v celoti.
