Roker, ki je zaljubljen v kajakaštvo

Naj Celjan 2024 je postal med Celjani zelo priljubljeni Dušan Konda, dolgoletni predsednik Kajak kanu kluba Nivo Celje in vodja celjske Špice. V več desetletjih predanega prostovoljnega dela je bistveno prispeval k razvoju kajakaštva v Celju in vsej Sloveniji, zato je lani prejel tudi plaketo Državnega sveta Republike Slovenije. Hkrati pa z različnimi aktivnostmi bogati tudi družabno dogajanje v Celju. Z njim smo se pogovarjali neposredno po zaključku podelitve in se dotaknili tako njegovih začetkov na Špici kot prihodnosti, v katero polaga velike upe.

Že več kot 40 let ste predani prostovoljnemu delu. Zakaj namenjate toliko časa prostovoljstvu?

Ne vem, očitno je to v meni. Ko sem prišel pred 47 leti v čolnarno na Špico, sem zelo hitro postal navdušen kajakaš, ki je že čez eno leto veslal do Laškega in nazaj tudi v nemogočih zimskih razmerah, kot je denimo 27 stopinj pod 0.

Bil sem zelo dober, uvrstil sem se tudi v jugoslovansko reprezentanco, potem pa se je zdravje obrnilo proti meni. Predvsem zato, ker sem pretiraval. Zaradi tega se mi je nekaj naredilo na hrbtenici, čez štiri leta sem že imel težko operacijo in nisem več mogel veslati. Takrat pa me je nekaj gnalo, da moram na Špici kaj dobrega narediti.

Na žalost se zaradi zdravja ne morete več profesionalno ukvarjati z veslanjem, ampak ali se vseeno še kdaj podate na vodo?

Žal ne. Nazadnje sem bil v čolnu tri leta nazaj, ampak tako malo, za zabavo. Imam namreč to grdo navado: vse ali nič, hladno ali vroče, in ker vem, da v veslanju ne morem nič doseči, raje dam energijo v Špico, v kajak klub, za naše fante … Veslam pa več ne.

Poznamo vas kot očeta celjske Špice. Kaj vam pomeni ta košček Celja?

To mi je usojeno. Živel sem nekaj sto metrov stran od Špice, na Trubarjevi. Davnega leta 1978 sem prišel na Špico, takrat tega mostu za pešce na sotočju Ložnice in Savinje še ni bilo. Preko reke smo skakali čez kamne. Poleti je šlo zlahka, pozimi je bilo težje, ker je bilo spolzko in te je večkrat vrglo v vodo. Ta Špica je bila takrat ničvreden košček zemlje z eno staro, ubogo, odsluženo Nivojevo barako, ki je služila kot čolnarna. Danes je to moj drugi ali celo prvi dom, tu sem več kot doma in to traja že skoraj 50 let. Nekaj me žene, da bi tukaj zgradili to, česar še nimamo.

Vsi kajakaški centri morajo imeti v prvi vrsti dobro progo, mi pa imamo progo, ki je primerna za pionirje, torej kajakaše, stare največ 14 let. To je proga z višinsko razliko 1 meter od štarta do cilja, kar je premalo. V Savinji lahko naredimo pravo progo, vendar jo moramo narediti tako, da bo imela od štarta do cilja 3 metre višinske razlike. To lahko  naredimo le z jezom, jez pa lahko naredi samo država.

Jez je sicer vključen v državni prostorski načrt, Rok Fazarinc, ki je slovenski vodar z verjetno največ izkušnjami ter je hkrati Celjan in je rasel ob Savinji, pa je za omenjeno idejo naredil idejni načrt. Pred dvema tednoma smo tako z le-tim šli na Mestno občino Celje, kjer idejo pozdravljajo. Tako naj bi naredili od jeza, ki je vključen v protipoplavne ukrepe, do Špice kanal, dolg približno 500 metrov in nato 200 metrov prave proge na divjih vodah. Za to potrebujemo milijone.

Zavedam se, da ne bo šlo z danes na jutri, a verjamem, da nam bo uspelo. Ko je prejšnja čolnarna zgorela, smo imeli 200 evrov, pa smo naredili objekt, ki je takrat stal milijon in pol brez evra kredita. Tudi celjski župan Matija Kovač, ki ga neizmerno spoštujem, je rekel: ‘Tudi denar se bo našel.’ Zato vem, da bomo z leti zagotovo uspeli ustvariti pravo progo in zgraditi manjši hostel, za katerega smo tik pred izdajo gradbenega dovoljenja in bomo kmalu začeli z gradnjo.

Celotni intervju pa si preberite v aktualni številki časopisa Celjan. (MH)