Pečen kostanj. Kje v Celju ga je sploh mogoče dobiti?
Ko vonj po pečeni koruzi nadomesti vonj po pečenem kostanju, listi pa svojo zeleno obleko preoblečejo v rdečkaste, rumenkaste in rjavkaste tone, pride jesen. Kljub temu da jesen ne prinaša tiste svobode in brezskrbnosti kot poletje, prinaša nostalgijo in melanholijo, ki je lastna le njej. Seveda pa jeseni ni brez slastnega kostanja. Toda kje v Celju sploh diši po pečenih kostanjih? Sprehodili smo se po središču mesta in preverili.
Našli samo eno hiško
Spominjamo se časov, ko si med sprehodom po knežjem mestu naletel na vsaj tri ali več hišic, iz katerih je dišalo po pečenem kostanju ali vsaj pečenih maronih. Še posebej dobro se spominjamo hišice, ki je stala nasproti Metropola. Te že kar nekaj let ni več. Leta 2022 smo pečen kostanj našli le še nasproti občine, tokrat pa smo kostanj oz. marone našli zgolj na standardni lokaciji, kjer so se prodajali tudi lani, na stičišču Savinove in Prešernove ulice.
»Simbio kot koncesionar Savinove ulice lahko odda en prostor za peko kostanja. Tega smo tudi oddali. Na razpis se je prijavil le en ponudnik,« so nam povedali v družbi Simbio, ali MOC v tovrstne namene oddaja še kak prostor, pa jim ni bilo znano. A zakonca, ki že dolga leta pečeta kostanj na Savinovi ulici, sta nam povedala, da je tudi letos njihova hišica menda edina, kjer je moč dobiti to značilno jesensko poslastico. Sezono so, kot vedno, začeli s pečenimi maroni, ki željne te jesenske dobrote prepričajo z velikostjo in sladkobo.
Kostanj pečeta že 24 let
»Tukaj smo že 24 let. Vračamo se zaradi tradicije, a verjetno tudi nas ne bo več dolgo,« nam pove gospod, ki že več kot dve desetletji s svojo ženo peče slastne marone in kostanje na ulicah Celja. Kot nam je pojasnil, je sicer povpraševanje še vedno kar veliko – to smo opazili tudi sami, saj je po te okusne jesenske plodove že v času, ko smo bili tam, prišlo kar nekaj ljudi, kljub temu da vreme še ni pretirano hladno. Prav hladno vreme in sneg namreč najpogosteje kupce prepričata, da obiščejo stojnico oz. hiško in si ogrejejo roke ter se ob tem še okrepčajo s sladkim pečenim kostanjem. »Ljubiteljev kostanja sneg ne odžene, prav nasprotno. Najslabši za promet pa je dež,« se spomnimo njunih besed izpred dveh let.
Kot sta nam povedala tokrat, pa stroški kljub dokaj dobremu obisku žal prekašajo dobiček. »V pokoju smo, pokojnine so nizke, zato se nekako prisilimo, da vsako jesen odpremo svojo hišico. Pa seveda zaradi tradicije. Tradicija je pomembna. Lepo je, da smo tukaj, kajne?« nas vpraša gospod. Pritrdimo mu, da res, saj prave jeseni brez te hišice v knežjem mestu skoraj ne bi bilo. Sicer pa lahko željni kostanja oz. maronov v hišici nabavijo tudi slastne mandarine, bučnice in še kakšno dobroto. Koliko stane po novem merica, pa preberite v Celjanu. (MH)