Tatjana Blažič. Direktorica Modnega butika Tatjana nasproti Trga svobode v Slovenski Bistrici, po novem pa tudi direktorica butičnega resorta na Zanzibarju. V življenju daje na prvo mesto intuicijo in zaradi tega marsikdaj nepričakovane in za marsikoga nenavadne odločitve – tako je denimo pred leti dva meseca živela v neokrnjeni naravi. (Sprašuje: Anja Sobočan)
Modni butik v centru Sl. Bistrice ste pred leti dodatno razširili. Širitev je zagotovo znak, da dobro poslujete.
Od začetka je bil namen tega butika, da se bo nekoč razprostiral na 250 kvadratnih metrih. In toliko imamo zdaj skupaj s skladiščnim delom. Prvi namen tega butika je bil, da lahko oblečem celo družino, kar lahko narediš le, če imaš dovolj prostora in znanja – zato ker pri nas vse popravimo po meri. To pomeni, da kupcem obleke prilagajamo na njihovo postavo – moškim naredimo na mero rokav, dolžino, širino, krajšamo hlače, pri ženskah pa smo znani po tem, da obleke preoblikujemo glede na obstoječo postavo. Obleke lahko povečamo, naredimo manjše, nato pa poiščemo ustrezne dodatke, ki pašejo k obleki. Pravzaprav iz obstoječega izdelka naredimo unikat. Posebej pozorni smo, ko pridejo k nam svatje kupovati obleke za poroko – zmeraj vprašamo, kam gredo na poroko, saj mi vemo, koga od gostov na tej poroki smo že oblekli in pazimo na to, da se oblačila na poroki ne ponavljajo. Gledamo na to, da gre oseba od nas oblečeno butično.
V Slovenski Bistrici ste vodja butika, ne dolgo nazaj pa ste odprli še eno podjetje – butični resort, ki je kar 10.000 kilometrov stran. Zakaj tako daleč?
V času epidemije sem odpotovala na Zanzibar, ker sem imela dovolj marsičesa, kar se je takrat dogajalo pri nas. Ko sem prišla tja, sem ugotovila, da je tam moj dom. Tako sem začutila v sebi, to so mi sporočili notranji občutki. Tam sem spoznala svojega poslovnega partnerja in ustanovila sva podjetje – zgradila sva čudovito pravljično nastanitev, Diacarisma resort. Gre za resort, ki sprejme do 24 ljudi, postavljen pa je na kristalih in njihovih ter naših kovancih. Naredila sem mešanico podporne energije z namenom, da nekdo, ki pride na dopust, ne pride samo na dopust, ampak se pri njem avtomatsko začne dogajati določena transformacija. Ko spimo na kristalih, dobimo veliko podporne energije. Kristali spreminjajo našo vibracijo, tudi če v to ne verjamemo. Nasploh pa ta resort predstavlja drugačno zgodbo – imeli bomo različne tematske postavitve potovanj. En termin bo denimo namenjen jogi ipd. Tako da se bodo lahko k nam prijavljali ljudje, ki bi imeli poseben dopust, drugače povedano dopust z nekaj več, z nadgradnjo.
Kaj vas je ob prvem obisku Zanzibarja najbolj presenetilo?
Najbolj me je šokiralo to, kako zelo si mi kompliciramo življenje, tam pa ga živijo v svoji preprostosti. Nimajo hladilnikov, meso visi zunaj, na njem se pasejo muhe, isto je z ribami … Včasih malo mahnejo, da odženejo muhe, a pridejo kmalu spet nazaj. Ta del mi poprej ni bil poznan, čeprav sem že potovala v Indijo, na Šrilanko, Tajsko … Ampak Afrika se zelo razlikuje. Ljudje so mnogo bolj odprti. Presenetila me je njihova preprostost. Proces gradnje resorta me je recimo zelo spremenil: jaz sem bila totalni perfekcionist in tega sem se tam morala odvaditi.
Med bližnjimi ste poznani kot oseba, ki sledi svoji intuiciji. Nekoč ste dva meseca živeli v šotoru. Zakaj?
Šotorila sem v bližini, v okolici Zbelovske gore. Takrat sem se odločila, da razčistim sama s seboj in da si odgovorim na vprašanja, kdo sem in kam grem. Želela sem razčistiti strahove, ki sem jih nosila s seboj, in sem se odločila »skočiti v nič«. Dva meseca sem živela in se prehranjevala v naravi, nabirala sem sezonsko sadje, vodo sem si nalivala v izvirih. To mi je bila izvrstna izkušnja. Zame je največja umetnost, da si upaš narediti to, česar se najbolj bojiš.
Intervju je v celoti objavljen v aktualni septembrski številki Bistriških novic. (A. S.)