Nuša je 23-letna študentka Medijskih in komunikacijskih študij, ki na svojem področju briljira. Nuša sicer prihaja iz Leskovca, a je doma vse redkeje. Študij na ljubljanski Fakulteti za družbene vede (FDV) je bil razlog, da se je Nuša pred 5 leti preselila v Ljubljano in zdaj tam preživlja vse več časa.
Nuša se je pred petimi leti vpisala na študij komunikologije v Ljubljani. A pravi, da sprva sploh ni vedela, v kaj se spušča. » Vedela sem, da želim študirati nekaj družboslovnega.« Vedela pa je tudi, da si želi poleg študijskih obveznosti imeti dovolj časa za še kakšno dejavnost. Spominja se 4. letnika na bistriški gimnaziji, ko še slaba dva meseca pred prijavo ni vedela, kaj bo študirala: »V bistvu sem bila dva meseca pred odprtjem prijav za vpis na fakultete trdno prepričana, da jaz pa v Ljubljano že ne bom šla.« Nameravala je študirati geografijo na mariborski univerzi. A si je na informativnih dnevih premislila, pravi, da je šlo za ljubezen na prvi pogled: »Predvsem zato, ker so obljubljali širino, interdisciplinarnost, veliko izbirnost. To, kar sem v bistvu na koncu od študija tudi dobila. Hkrati pa mi je bilo izredno pomembno, da mi je študij omogočal, da sem lahko vzporedno počela tudi druge stvari. In tukaj je bil urnik res dobro zastavljen.«
Nuša, pravi, da so študijski začetki bili nasprotje stanja danes in da je celo razmišljala o tem, da študij pusti. »Ampak mi moja trma tega ni dovolila.« Kaj kmalu se je njeno zanimanje za študij še poglobilo, »še posebej takrat, ko sem si dokazala, da lahko tisti najbolj strašen predmet naredim z 10«. Rezultat najtežjega izpita ji je dal nov zagon.
Detiček, ki študij na FDV-ju počasi zaključuje, je kot študentka prevzemala številne vloge: bila je študentka senatorka v Senatu FDV, že tretjo leto je predstavnica Katedre za Medijske in komunikacijske študije v Študentskem svetu, je študentka demonstratorka pri predmetu Temelji komunikologije …
Doletela jo je tudi čast branja govora na podelitvi diplomskih listin. In kakšne spomine ima na ta trenutek? »Če rečem lepe, je to premalo. Če rečem posebne, je to klišejsko.« Nuša se spominja, kako nepričakovano je prišlo dekanovo sporočilo, da naj bi to nalogo prevzela ona. Za pripravo govora je sicer imela mesec dni časa, a je govor začela sestavljati le dva dni prej, v avtomobilu.
Nuša akademske dosežke niza drugega za drugim: prejela je nagrado Hanna Hardta. Gre za nagrado, ki se podeljuje študentom komunikologije za izstopajoče študijske dosežke. Na Častnem shodu je prejela priznanje za študijske dosežke, novembra pa je v okviru Tedna univerze prejela svečano listino za najboljši študijski dosežek. Gre za dosežek, ki ga letno prejme le 20 študentov od povprečno 40.000 vpisanih na Univerzo v Ljubljani. Nuša priznava, da so vsi ti dosežki lahko tudi dodaten pritisk, saj je dolgo bila v skrbeh, da mora zdaj s prihodnjimi obveznostmi dokazati, da si je prejete nazive in nagrade zares zaslužila, hkrati pa je občutila zavedanje, da se od nje pričakuje več kot od ostalih …
Študij se končuje …
… kaj pa zdaj? Nuša pravi, da jo mikajo raziskovalne vode. »Po drugi strani pa je res, da me zanima še obilica drugih stvari, tako da z gotovostjo ne bom trdila več nič. Ampak karkoli bom že delala, želim, da s tem pripomorem nekaj k družbi.«
Nuša je dolga leta trenirala twirling, a se je minulo leto njena tekmovalna pot (po več kot desetletju) zaključila. »Enostavno je bilo preveč vsega in nekje je potrebno narediti zadnji korak. Predlani sem tako z dvema finalnima uvrstitvama na Evropskem pokalu in pa 8. mestom v paru s Timom Udovičem na Svetovnem prvenstvu WBTF zaokrožila svoje tekmovalne nastope na mednarodni ravni, lani aprila pa prav zares končala z vsemi tekmovanji.« A Nuša twirlinga ni dala povsem na stran, postala je sodnica in vaditeljica mlajših otrok.
Prispevek je v celoti objavljen v aktualni februarski številki Bistriških novic. (A. Sobočan)