Celjska violinistka ruskih korenin, prejemnica številnih nagrad, avtorica kar nekaj glasbenih učbenikov, vodja mednarodnega tekmovanja mladih violinistov Oskar Rieding … Vsi ti nazivi pripadajo Ingi Ulokini, ki nad glasbo navdušuje tudi otroke in mladino.
V začetku novembra ste sodelovali na festivalu argentinskega tanga v Dobrni, ki ga organizira profesionalno združenje učiteljev tanga iz Trsta …
Mednarodni festival Time for Tango je resnično pravi praznik glasbe, plesa in neverjetnega vzdušja. Letos je (tako kot vsako leto) v Dobrno pripeljal najbolj zveneča imena argentinskega tanga po svetu. Med nastopajočimi profesionalnimi pari so plesalci iz Buenos Airesa, Neapelja, Trsta in Berlina. Posebnost tega festivala pa je otvoritev z živo glasbo – že drugo leto sva imeli čast nastopati midve z mojo mamo, pianistko Olgo Ulokino. Minuli vikend pa sem skupaj z akdemikoma in poznavalcema tango glasbe iz Buenos Airesa: Adrianom Placentom na klavirju in Alejandrom Szabom na glasbilu bandoneon nastopila še na zaprtju festivala. Bilo je resnično neverjetno, kot potovanje v Argentino skozi glasbo in ples. Zelo sem hvaležna za to priložnost.
Pri 13 letih ste se preselili v Slovenijo, pot je bila dolga, vmes ste študirali in delali na Hrvaškem, v Nemčiji in Avstriji… Se to odraža v vaši glasbi?
Potovanja v naš zvok in glasbeni izraz sigurno dodajo neko širino. Skozi študij na več akademijah in pri različnih pedagogih spoznaš tudi raznolikost in različen pristop do violinske umetnosti. Za vse te možnosti sem zelo hvaležna vsem mojim pedagogom, tudi mojemu očetu, ki je bil moj prvi učitelj violine.
Poučujete tudi v glasbeni šoli v Rogaški Slatini. Kako otroke navdušujete nad violino, imate kakšno posebno tehniko?
Velikokrat opazim, da violina “pokliče” nežne otroke, običajno deklice, ki si jo želijo igrati. To najmanjše godalo pa je dokaj zahtevno za začetnike. Ampak če ima mlad violinist dovolj volje in ljubezni do glasbe in glasbila bo zagotovo uspel izvabiti iz violine njen čudovit zvok.
Danes je pogosto, da otrok dokonča glasbeno šolo, potem pa glasbilo ostaja nedotaknjeno v kotu sobe. Zakaj menite, da je temu tako?
Pravzaprav se s tem ne strinjam. Veliko mojih učencev, tudi če ne izberejo poklicno pot violinista, velikokrat povežejo svoje življenje z glasbo oziroma v njej iščejo navdih. Na vse moje učence sem zelo ponosna. Velikokrat pa se spomnim med poukom na frazo velikega violončelista Mstislava Rostropoviča, ki je rekel “učite otroke imeti radi glasbo”. Mislim, da je v teh besedah velika resnica, ki se ji pedagogi vedno trudimo približati. Se pa tudi mi učimo od naših učencev, saj se generacije spreminjajo …
Intervju je v celoti objavljen v aktualnem Celjanu. (A. S.)