Boris Jurak je upokojeni športni pedagog, ki decembra praznuje svoj 77. rojstni dan. Kljub temu, da v Slovenski Bistrici živi že slabih 70 let, to ni edini kraj, na katerega ga vežejo močni spomini: »Rodil sem se v Oplotnici, tam imam pokopane svoje drage. V Slovenski Bistrici pa sem končal šolo. Zato sem čustveno vezan na oba kraja enako.«
Njegovo življenje je že od nekdaj bilo pestro, polno različnih aktivnosti in zaposlitev. Rad je imel nove izzive, tako v službi kot v prostem času. Tudi službe je menjaval za tisti čas pogosteje kot ostali, »naneslo je tako, da sem jih menjal na sedem let,« pove. Bil je od učitelja športne vzgoje pa vse do pomočnika ravnatelja. Rad se spominja svojih del v šoli, bilo je razgibano: »Jaz sem vlogo pomočnika ravnatelja igral kar v trenirki. Ni šlo drugače, dve uri v šoli, nato pa kar takoj v telovadnico,« se nasmeji.
Boris se rad v spominih vrne na začetke svoje poklicne poti, ko je bil deficit kadra na področju športne vzgojne velik: »Ponujali so mi delo v Oplotnici, na Polskavi, na Črešnjevcu, odločil pa sem se za Tinje.« In zakaj prav Tinje? »Blazno rad imam Pohorje. Ker pa na Tinju ni bilo obveznosti za polni delovni čas, sem sprva poučeval še zemljepis, kasneje pa sem se odločil, da bom dopolnjeval obvezo v Slovenski Bistrici.« Nekaj dni na Pohorju, nekaj v mestu, to ga je veselilo, pravi.
V vmesnem času je bil predsednik telesno-kulturne skupnosti, nato pa se mu je kmalu porodila nova priložnost: postal je organizator športne rekreacije v Impolu. »Odrasle sem učil plavati in smučati, po moji oceni sem smučati naučil 1000 zaposlenih, plavati pa nekje 500.« In po 7 letih nova zaposlitev: vodja športne dvorane na OŠ Pohorskega odreda. To delo pa je od njega zahtevalo zmeraj več, ne zgolj, da je organiziral športne aktivnosti za učence, temveč je dvorano tudi oddajal v komercialne namene in pomagal pri organizaciji dogodkov. »Od doma sem šel ob šesti uri zjutraj, vrnil pa se ob osmih zvečer, saj sem poleg telovadnico vodil tudi gimnastični krožek. Bilo je naporno, delalo se je tudi čez vikende in praznike.« Dela ni zmanjkalo nikoli, spomni se recimo, kako je okrog novozgrajene dvorane sejal travo in sadil drevesa. Je pa v športni dvorani gostil vse od Novih fosilov do Avsenikov in Alfi Nipiča: »Na eni takšni komercialni prireditvi sem zaslužil toliko, da se je lahko ena učilnica opremila s pohištvom.«
Po sedmih letih tako napornega delavnika je dal odpoved in odšel delati v OŠ Limbuš. »Leta 2002, po osmih letih, je stres prišel za menoj. V šoli sem doživel srčni infarkt,« pove Boris. To je bilo za športnika kakršen je bil nepričakovan scenarij: »Prepovedali so mi ves šport, jaz sem prej veliko igral tenis, bil sem učitelj smučanja in plavanja, bil sem trener gimnastike in nogometa, bil sem košarkarski sodnik, bil sem aktiven nogometaš, planinski vodnik, bil sem vse, kar je povezano s športom. Zdaj pa naenkrat nisem smel več biti nič od tega.«
Vedel je, da če želi ostati v kondiciji, potrebuje šport – in zato je začel kolesariti, saj je to bil edini šport, ki ga pod določenimi pogoji lahko izvaja brez večjih nevarnosti. »In rezultat tega je, da sem v letošnjem letu naredil deset tisoč dvesto kilometrov s kolesom.« Še danes ne sme prakticirati drugih športov kot kolesarjenja in hoje, vendar »hodim težko, ker se mi seseda hrbtenica.« Ampak kolesarjenje zanj ni bilo dovolj. »Začel sem razmišljati, kaj bi še počel, da mi ne bi bilo dolgčas. Jaz lahko kolesarim tudi 5 ur na dan, pa mi še zmeraj ostane 19 ur v dnevu,« zavzeto pripoveduje. »Odločil sem se za računalništvo.«
Boris je v svojem življenju storil marsikaj dobrega za domačine. V športno dvorano je vložil tudi nekaj svojega imetja, boril se je za ureditev poti okrog Sestrškega jezera, fotografiral mnoge prireditve in dogodke, pred petintridesetimi leti pa vodil tudi zelo uspešen gimnastični krožek. Kar nekaj domačinov ga je obiskovalo, med njimi je bilo veliko državnih prvakov – dosežki so se kar nizali, vsako leto več. In tega njegovi gimnastičarji niso pozabili. Na spomaldanskem dogodku Rolly Dance Open v Slovenski Bistrici so zanj pripravili presenečenje: sredi dogajanja, ko je bil oder najbolj poln, se prizorišče v trenutku sprazni. Na oder stopita njegovi nekdanji gimnastičarki, žarometi se usmerijo vanjo, Boris ju s ponosom fotografira, saj so ga na dogodek povabili pod pretvezo fotografa, ko na oder pokličejo njega. In tako je pred vsemi prejel velik steklen pokal z napisom »Boris Jurak, trener številka 1«, ki danes s ponosom krasi njegovo dnevno sobo.
Več o upokojenem Borisu Juraku, ki je kljub vsem omejitvam še zmeraj navdušen športnik po duši, pa v decembrski izdaji Bistriških novic. (A. Sobočan)