Star je komaj 30 let, pa je že pol življenja profesionalni glasbenik. Glasba je vedno v njegovem srcu. Iz te ljubezni vse rase: je pevec, glasbenik in producent. V njegovih rokah pa vedno kitara, še ko je bil majhen, ga je nanjo naučil igrati oče. Pravijo mu mojster romantike. Deček iz Lenarta v Slovenskih Goricah že 15 let glasbeno navdušuje Slovenijo. Pred njim je praznovanje: 15 let glasbenih odrov, veliki koncert v ljubljanskih Križankah. Žan Serčič.
Pri 15 letih ste nastopili v oddaji Slovenija ima talent. Kako ste doživljali to dramo?
Oddaja mi je zagotovo spremenila življenje. Kot 15-letni fant, zelo zadržan, nesamozavesten, tih, introvertiran, sem stopil pod žaromete. Upam si trditi, da je bila to najbolj uspešna sezona te oddaje doslej, saj je bil finale takrat v Stožicah. Moj tretji javni nastop je že bil v Stožicah! Spomnim se, da sta me voditelja napovedala z besedami: »To je vzhajajoča mega zvezda, deček, ki ima vse življenje začrtano in že dobro ve, kaj hoče.« Ko sem slišal te besede, sem pomislil, da moram to tudi v resnici postati. Za 15-letnega fanta so bili to precej veliki čevlji.
S tega vidika se mi je življenje zelo spremenilo. Že prej sem zaradi določenih okoliščin moral hitro odrasti, v 1. letniku srednje šole pa sem že postal profesionalni glasbenik. Začel sem služiti denar, bil obdan z ljudmi, ki so služili z mojo glasbo. Oddaja mi je prinesla tudi odgovornost.
Relativno hitro ste začeli profesionalno glasbeno pot in se tudi osamosvojili, kajne?
Odraščal sem v specifičnih okoliščinah. Doma nismo imeli veliko. Glasba zame dolga leta ni bila le nekaj, kar si želim in kar počnem za hobi. Čutil sem, da nimam druge izbire kot to, da se ukvarjam z glasbo, nekaj naredim, postanem uspešen in peljem družino iz tistega, v čemer smo bili. Mali Žan je moral hitro prevzeti odgovornost, ki naj bi jo sicer odrasel človek. Pri 11 letih, ko sta se starša ločila, je bila prva stopnička do tega, potem pri 15 letih še druga. Hitro sem se osamosvojil v smislu, da sem začel bolj odraslo razmišljati. Zelo sem vesel, da sva si z mamo še vedno zelo blizu in brez nje bi bilo vse težko.
Ločitev staršev na vsakega otroka zagotovo zelo vpliva. Kako je vplivala na vas?
Občutil sem krivdo in sram, ker sta se starša razšla. Čutil sem, da bi moral nekaj storiti, da bi ostala skupaj. Čutil sem, kot da je z mojo družino nekaj narobe. Ko sem kasneje pogledal na to obdobje, sem doumel, zakaj sta se razšla in zakaj je bilo to tudi prav – za vse. Vse, kar sem si pri 11 letih želel, je bilo, da bi bila mama in oče srečna. In verjamem, da sta tudi onadva želela enako zame in mojo sestro. Toda 11-letni otrok tega ne zmore interpretirati na tak način. Kar nekaj časa sem bil sam sabo z vsemi temi težkimi čustvi.
Ste kdaj pogrešali očeta, ob kakšnih praznikih, posebnih dogodkih?
Moj oče je bil in je še prisoten na vseh pomembnih praznovanjih, vendar naju že takrat razen glasbe (moj oče je namreč tudi glasbenik) ni prav veliko povezovalo. Po ločitvi sem si želel, da bi mama in oče imela boljši odnos. Razumem, da se skozi leta zakona zgodi veliko emocij in zamer, vendar je zaradi otrok zelo pomembno, da starša ohranita spoštljiv odnos, tudi če nista več skupaj. Po ločitvi sem na srečo ostal v stiku z očetom, saj smo živeli v istem kraju, le z mamo sva se preselila. Verjamem, da so starši želeli le dobro in naredili tako, kot so tedaj najbolje znali. Ko sem postal starejši, smo s staršema odprli to temo in vem, da sta tudi onadva doživljala težke reči. To so težke in na nek način terapevtske stvari, ko greš nazaj in občutiš nekaj, kar takrat nisi, ker je bilo pretežko. Vesel sem, da imam danes z obema zelo lep odnos, je pa ta izkušnja v meni sprožila občutke, iz katerih sem kasneje črpal inspiracijo za glasbo.
Zakaj ste se pri 20 letih odločili, da greste živet v svoje stanovanje, na svoje?
Želel sem svobodo, zame in za mamo. Najin sicer lep odnos je na neki točki prerasel v nestrpnost, saj sem si želel svoj prostor, tako kot tudi ona. Najtežja stvar za starša je, da mora nekoč svojega otroka izpustiti, da vzleti in razpre krila, zase pa najti drug smisel. Mama mi pravi, da je bil čas, ko sem se odselil, zanjo najtežji v življenju. Kam zdaj s to skrbjo, ki jo je vame vlagala toliko let? Odšla je sestra, odšel sem jaz. To jo je premenilo v osebo, ki jo danes zelo spoštujem.
Zdaj živite v Ljubljani. Kje?
V okolici Ljubljane, na območju, ki je zelo podobno Lenartu. Leto in pol sem živel v centru, ob Križankah in zares doživel utrip Ljubljane. Ker smo z družino vedno živeli v bloku, sem si zastavil cilj, da želim do 30. leta živeti v svoji hiši. In to mi je uspelo. Živim v hiši, pet minut proč od gozda, v bližini njiv in traktorjev, kar me še posebej spominja na domači Lenart.
Je danes lažje ali težje začeti kot pred 15 leti? Kako drugače je?
Drugače je z več vidikov. Po eni strani je lažje, saj je vse na dosegu roke, na ‘dosegu telefona’, saj te lahko vsak hitro prepozna in vidi, vendar smo obenem v poplavi informacij. Če danes nekomu uspe, da je njegov video viralen, to še nič ne pomeni, saj je že jutri na vrsti nekdo drug. Spremenilo se je tudi vse, kar zdaj spremlja glasbenika. Napisati pesem, iti v studio in jo posneti, posneti videospot in narediti promocijo zanj je včasih pomenilo, da si šel na nekaj radijskih in televizijskih postaj ter predvsem na koncertno turnejo. Danes pa se snemajo kratki filmčki za Instagram, TikTok, Facebook … To je postalo pomembnejše od same vsebine. Meni je kot izvajalcu, umetniku najpomembneje, da se izražam skozi glasbo, ne glede na to, ali je to uspešno ali ne, se pa obenem trudim, da moji izdelki pridejo do ljudi. Danes se je treba zelo potruditi, da v tej poplavi prideš do ljudi. Mislim, da je to bistvena stvar, ki se je spremenila.
Ste imeli kdaj slabo izkušnjo na družbenih omrežjih?
Moja najslabša izkušnja na družbenih omrežjih je bila, da so mi ukradli profil na Instagramu. Moral sem odpreti nov profil in v bistvu sem vesel, saj je iz tega zrasla ena zdrava baza ljudi, ki so tam iz pravih razlogov. Opažam ogromno internetnih prevar, ki jih je težko prepoznati, sploh če so uporabniki manj vešči. Svoje sledilce vedno opozarjam, da je ogromno kraj identitete. Vsak teden se pojavi 10 novih profilov z imenom Žan Serčič, ki seveda niso moji. Ti lažni profili najdejo moje sledilce in jim pišejo neposredno. Zelo težko mi je bilo, ko mi je neka gospa povedala, da je zaradi prevare izgubila 500 evrov. Preko lažnega profila so ji pisali, češ da jaz potrebujem 500 evrov in gospa jih je nakazala, saj je mislila, da mi bo pomagala. Zelo sem hvaležen, da je nekdo, ki me ne pozna, pripravljen pomagati, vendar je zelo grozno, da se to dogaja.
26. septembra pripravljate velik koncert v Križankah. Živci že zelo delajo?
Seveda so prisotna pričakovanja, s kakšnimi občutki bodo ljudje zapuščali koncert. Hvaležen sem, kakšno leto je za mano in mojo ekipo. Nekaj članov se je zamenjalo, kar je včasih težko, vendar tudi lepo, saj pesmi dobijo neko novo dimenzijo. Zelo sem vesel, da zvenimo tako, kot zvenimo zdaj. V Križankah se bomo predstavili kot razširjena zasedba z godalnim kvartetom, 15 nas bo na odru. O podrobnostih ne bi govoril, naj pridejo ljudje pogledat, saj v takšni zasedbi prihodnje leto ne bomo več igrali.
To je le del pogovora z Žanom. V celoti ga lahko poslušate, pogledate ali preberete na straneh novice.si, stajcast.si, na družbenih omrežjih in spletnih mestih za pretakanje vsebin.