Je pravi Pohorc. Rojen v Gorenju nad Zrečami, od koder se je družina; mama in oče sta bila izjemno vpeta v izobraževalno dejavnost Pohorja in Dravinjske doline; kmalu preselila v Zreče. Tu je rasel v času izjemnega gospodarskega in turističnega razvoja območja in srečeval in poznal, vse pomembne akterje tega časa. Pohorsko energijo je prelil v šport, bil odličen nogometaš, še danes, pri 57-tih, večkrat na leto odteče kilometre malih maratonov. Zreče prehodi skoraj vsak dan v družbi svojega nemškega ovčarja. Vse to sooblikuje njegovo udejstvovanje v turizmu; njegovo mnenje radi slišijo v raznih turističnih organizacijah na slovenski ravni, že vrsto let je direktor destinacije Rogla-Pohorje. Domen Vogelsang.
V kakšni kondiciji je ta trenutek turizem v tem koncu države?
Turizem je trenutno v celotni državi v dobri kondiciji. Na našem območju, kjer imamo včasih občutek, da je zapostavljeno, pa konstantno beležimo vedno boljše rezultate. Tudi letos destinacija Rogla–Pohorje beleži odlične rezultate. Vedno večji poudarek je na celoletnem turizmu – pohodništvo in kolesarstvo sta v vzponu, snega imamo še vedno dovolj, tako da je turizem velika priložnost, zato se zanj ne bojimo niti v prihodnje.
So Zreče turistična ali industrijska občina?
Občina Zreče je oboje. Ima močno industrijo, katere gonilna sila je Unior, ki je dal velik pospešek razvoju kraja. Do konca 60. let Unior ni bil ravno zgodba o uspehu, a se je to spremenilo s prihodom inženirja Marjana Osoleta (za direktorja Uniorja, op. a.). Prinesel je vizijo, pogum, dobre organizacijske sposobnosti in željo po uspehu, kar je vodilo k celovitemu razvoju kraja. Tega se danes morda premalo zavedamo. Sprva je bila industrija najpomembnejša, turizem pa je bil pravzaprav posledica ene od Osoletovih vizij. Danes smo še vedno industrijsko močna občina, vendar ima turizem zelo velike potencial in verjamem, da bomo pri tem uspešni.
Bi v Zrečah moral stati kip Marjana Osoleta?
Marjan Osole je zagotovo zaznamoval Zreče in širšo okolico. Kip kovača, ki stoji v krožišču, naj bi bil narejen po njegovi podobi. Lahko bi rekli, da so Zreče pravzaprav njegov spomenik.
Njegova zgodba je zelo zanimiva. Kot mlad inženir je prišel v Zreče – po nekaterih pričevanjih so vodilni imeli vizijo, da bo pravi človek za Zreče, po drugih pa naj bi sem prišel kazensko. Resnice ne vem. Zagotovo pa Zreče konec 60. oziroma v začetku 70. let niso bile ravno spodbudno okolje za nadobudnega inženirja. Zgodba, ki jo je začel, je večplastna, a se njegove vizije ne bi uresničile brez lokalnih ljudi. V Uniorju je začel tehnološko revolucijo, ko je proizvodnjo uspešno preusmeril v avtomobilsko industrijo s pomočjo zaposlenih – tudi kovačev, ki morda niso imeli visoke izobrazbe, so pa znali izdelati vrhunske izdelke, ki so postali in so še znani po vsem svetu. Tehnološki napredek Uniorja se je prelil v druga podjetja in obrti v Zrečah in okolici. Takrat je pohorski človek prvič dobil priznanje, da nekaj zna in zmore. Vemo, da je v nas, pohorskih ljudeh, veliko bogastvo.
Rojeni ste na Pohorju, ste torej Pohorc.
Ja. Pravzaprav sem od maja do avgusta 1968 živel na Gorenju, kjer sta starša poučevala in imela stanovanje nad takratno trgovino. Septembra tega leta sta začela poučevati v Zrečah, zato smo se preselili v tedanje Zgornje Zreče, na današnjo Ulico Borisa Vinterja. Zanimivo je, da smo živeli v hiši, zgrajeni za županjo Zreč Nino Pokorn, ki je žal relativno hitro umrla. Ta hiša je bila kasneje namenjena učiteljem. V naši dnevni sobi so se zbirali učitelji, prišel je tudi kak zdravnik ali gospodarstvenik, s starši so imeli zanimiva soočenja s področij kulture, politike, znanosti in umetnosti, medtem ko smo se otroci igrali naokrog. K nam so pogosto prihajali ljudje z najrazličnejšimi težavami, mama jih je tolažila in jim pomagala.
Moje otroštvo se je odvijalo okoli stavb stare Zadruge in stare pošte, poleti je bilo naše igrišče reka Dravinja. Že takrat so bile Zreče zame mesto sreče – in tako je vse do danes. Skupnost je bila zelo solidarna, pravila so bila jasna, ljudje smo skrbeli drug za drugega in si pomagali v težavah.
Ta ulica je imela tudi posebno hudomušno ime.
Takšna imena je imelo več ulic. Imeli smo na primer Rdečo ulico, pa Ulico lepih žena in tako dalje.
Če se vrneva nazaj na turizem – kdaj se je v Zrečah pravzaprav začel?
Konec 18. stoletja je bilo na tem območju nekaj lovskih hiš, v katerih so prenočevali bogati ljudje, kadar so šli na lov. Med obema svetovnima vojnama je tedanji župan Kračun zgradil kočo na Pesku, kar velja za začetek našega turizma. Cesta je tedaj peljala le iz oplotniške smeri, iz Zreč pa še ne. Tudi ta koča je bila namenjena bolj premožnim. Med drugo svetovno vojno so skoraj vse lesene stavbe na Rogli zgorele, po vojni pa so tam zgradili planinski dom. Spomnim se, da sem v začetku 70. let poletje preživel v tem domu, ki ga je upravljal moj stric Valter Podgrajšek.
Dom je bil precej v slabem stanju, a ga je rada obiskovala Osoletova žena Danica, ki mu je razlagala, kako lepo je tam. Ko je prišel na Roglo, se mu je takoj prebudila menedžerska žilica. Bil je čas Borisa Strela, Bojana Križaja … Najprej so postavili vlečnico Zlodejevo, in tako se je začelo. Nisem prepričan, da so gospodu Osoletu domačini sprva ravno ploskali. Kasneje je planinski dom kupil Unior, okoli leta 1980 so zgradili hotel, v 90. letih pa še Terme Zreče.
Vmes se je razvil športni turizem. Zgodba, ki žal ni resnična, pravi, da se je tedanji trener jugoslovanske košarkarske reprezentance Krešimir Ćosić na poti do Dobrne izgubil in po naključju zavil na Roglo. V resnici so mu Roglo priporočili, da bi mlade fante, polne adrenalina, lažje obdržal skupaj kot v kakšnem mestu. Kmalu so na priprave začele prihajati še druge jugoslovanske reprezentance. Zgradili so sodobno športno dvorano. Zanimivo je, kako hitro in pogumno so takrat sprejemali odločitve, kar danes ni več običajno. Naslednja prelomnica je bilo odprtje Poti med krošnjami, atrakcije, ki je privabila veliko enodnevnih gostov in turizmu dala nov zagon.
Zdi se, da turizem in šport v teh krajih hodita z roko v roki. Kaj je tisto, kar jih pritegne?
Najprej, zagotovo športna infrastruktura z dvorano na Rogli in v Zrečah. Ekipe med pripravami potrebujejo primerno namestitev, potrebujejo mir. Včasih je kakšna ekipa s sabo pripeljala kuharja, vendar le prvič, saj so hitro ugotovili, da ga tukaj ne potrebujejo. To območje ima še bistveno večje priložnosti za športni turizem. Način samih priprav se je spremenil, mi pa se temu nismo pravočasno prilagodili.
Tudi vi ste športnik, nogometaš, menda prvi Zrečan, ki je igral v konjiškem klubu.
To ne drži povsem, saj je bilo pred mano že veliko igralcev, bil pa sem prvi zreški kapetan. Zreški nogometni klub je sicer nastal, ker eden od zreških igralcev v Konjicah ni bil zadovoljen. V 60. letih je ustanovil nogometni klub v Zrečah. Spomnim se, da smo kot osnovnošolci igrali s Konjičani, v ekipi je bil tudi Jure Zdovc. Kasneje sem malo bolj resno igral košarko za Konjice, vzporedno pa še vedno nogomet za Zreče. V srednji šoli sem nato dobil povabilo, da se pridružim konjiški Dravinji in sem se, skupaj s tremi prijatelji. Že na prvem treningu sem videl, da na nas ne računajo resno, veliko tekem smo večinoma presedeli na klopi. Izkazal sem se na neki tekmi proti Šoštanju, prvič sem igral na poziciji libera, saj sta se dva soigralca poškodovala. Igral sem zelo samozavestno, se vedel kot kak veteran in nikoli več nisem sedel na klopi. Kar hitro sem dobil kapetanski trak.
Danes še spremljate nogomet?
Vedno manj. Pozablja se, da je bila Dravinja v času, ko smo igrali mi, od druge polovice 80. let pa do 90. let v vrhu slovenskega nogometa. Mladinci so bili vseskozi v prvi ligi, mi pa vedno na meji prve lige. Kasneje je klub izgubil zagon, ni bilo več ambicij. Nehal sem se ukvarjati z lokalnim nogometom, ga pa še spremljam, tudi svetovni nogomet še spremljam, a manj kot včasih.
Kako ste začeli delati v turizmu?
Zaposlen sem bil v nekdanjem Atrasu, ko sem med okvaro stroja prijel v roke časopis in opazil, da na Rogli iščejo vodjo športa. Priložnost mi je dal Maks Brečko in v tem delu sem se zelo našel. Začeli smo urejati infrastrukturo, iskati sponzorje, izgradil sem ekipo vrhunskih sodelavcev, bolj začel sodelovati s prodajno službo. Izboljšali smo razmere. Dejstvo je, da se po spremembi vodstva nisem najbolje ujel z novim direktorjem in zgodba se je končala, žal ne na najlepši način.
Po čem vas ljudje v domači Loški gori najbolj poznajo, po vlogi direktorja ali čem drugem?
Najbolj po tem, da sem sosed, da imam psa; to, da sem direktor, jih preveč ne zanima. To so prijetni, preprosti ljudje, vedno pripravljeni pomagati. Včasih v domačem lokalu debatiramo o izzivih sveta in vesolja. Doma sem na meji z Boharino, zato se včasih hecamo, kdo je pomembnejši.
Radi tečete s psom. Je to šport ali meditacija?
Predvsem je to gibanje. Tek s psom ni tek za rezultat. Če bi rad resno tekel, da bi izboljšal rezultat, je treba upoštevati neka pravila in tako spet obremenjuješ glavo. Morda je bolj prava beseda ‘jogging’. Skozi gibanje določene misli izginejo, morda se najde rešitev za kakšno težavo, misli lahko povsem odplavajo. Zato tudi ne vozim kolesa, saj bi na tak način hitro pristal v jarku. Zame je tek v veliki meri meditacija v naravi, čeprav sem pri tem doživel nekaj neprijetnih srečanj z drugimi spuščenimi psi. Narava in gibanje v njej, to je moje zdravilo.
Če bi morali Zreče opisati z eno besedo, katero bi izbrali?
Srčnost. To je povezano z ljudmi, ki so še vedno pripravljeni pomagati sočloveku. Danes delamo vsak zase in smo vedno manj zadovoljni. Ljudje tukaj pa so vedno delali za skupnost, bili solidarni in od tega so vsi imeli več. Pred kratkim smo denimo imeli nesrečo s plazom, plaz je poškodoval tudi našo hišo. V trenutku so nam ljudje priskočili na pomoč, ponudili prenočišče, tudi ljudje, s katerimi se nismo tako dobro poznali. Že takoj naslednje jutro so prišli pomagat z lopatami. Tukaj se vidi ta srčnost. Tega ne bom nikoli pozabil. Tukaj bom ostal, pustil kosti in se trudil za dobrobit Zrečanov in pohorskega okolja.