Miha Slapnik. Vsestranski ustvarjalec iz Slovenskih Konjic, ki je v življenju počel že marsikaj: znanstveno raziskoval konopljo, predaval na fakulteti, potoval po Indiji, kamor se kmalu spet vrača. Že zgodaj ga je vase posrkal gledališki in glasbeni svet, katerima je še vedno povsem predan, svoja znanja in izkušnje pa predaja tudi mladim.
Kdo je Miha Slapnik?
Eno zanimivo bitje, ki se ukvarja z veliko stvarmi. V življenju me je zaznamovalo več področji. V kariernem smislu znanstveno raziskovanje na ljubljanski Biotehniški fakulteti, kjer sem bil zaposlen kot asistent in raziskovalec ter se z znanstveno-raziskovalnega vidika veliko ukvarjal z medicinsko konopljo. Sicer pa se ukvarjam z umetnostjo, zlasti z glasbo in teatrom, v zadnjem obdobju pa me je začel zanimati tudi video.
Znanost in umetnost sta dva pola, ki se pri vas ne izključujeta, temveč dopolnjujeta?
Znanost in umetnost sta zelo povezani področji, saj je znanost v osnovi umetnost. Če nimaš umetniške žilice, težnje po novem in drugačnem, tudi v znanosti težko napreduješ. Danes želimo umetnost izvzeti iz polja znanosti, kar po moje ni dobro, saj s tem izgubimo tisti svobodni pristop, ki ga znanstvenik potrebuje, če želi razmišljati izven okvirjev.
Magistrirali ste s področja določanja spola pri navadni konoplji, sicer pa ste se raziskovalno veliko ukvarjali z medicinsko konopljo. Kje smo Slovenci pri uporabi medicinske konoplje?
Aktivno sem bil vpleten na področju zakonodaje, pri raznih posvetih in okroglih mizah na to temo. V znanosti smo naredili veliko, dobili smo dovoljenje, da smo konopljo lahko raziskovali, premaknili smo neke osnovne meje. Ugotovili smo, da smo v zelo velikem zaostanku, saj so se druge rastline bolj kot ne že znanstveno opredelile, konoplja pa zaradi zakonskih razlogov ne, kar je velik minus. Ne vemo namreč, kaj je prav in kaj ne, če tega ne preizkusimo, to je del znanstvenega raziskovanja. V Sloveniji imamo dva pola in zame noben od njiju ni pravi, ne tisti, ki vse zavrača, in ne tisti, ki vse priznava. Je pa dejstvo, da večina ljudi pri nas še ni pripravljena na uporabo konoplje v medicinske namene, čeprav se tudi to počasi spreminja.
Ste vsestransko ustvarjalni, pa se najprej dotakniva glasbe. Začeli ste z violončelom?
Hodil sem v osnovno glasbeno šolo, kjer sem se učil igrati violončelo. Kasneje sem se sam učil igrati kitaro in klavir ter začel raziskovati različne glasbene sloge. Na potovanjih po Indiji in Afriki sem z lokalnimi glasbeniki preizkušal različne instrumente, kar mi je močno razširilo obzorja. Najprej misliš, da vse zveni ‘fauš’, saj imajo nekoliko drugačne lestvice in tone, kasneje pa ugotoviš, da je to programiranje in da je glasbeno obzorje zelo široko.
Je pri tem dobro, da ima glasbenik neko formalno izobrazbo?
Prva leta glasbene šole, ko sem bil še zelo mlad in nepopisan, se je z mano dalo marsikaj delati. Profesor je videl, da imam posluh in potencial. Kasneje, nekje v 4. razredu, pa me je formalno glasbeno izobraževanje začelo precej odbijati, saj mi klasična glasba ni bilo tako blizu, kot otrok je niti ne moreš dobro razumeti, saj tvoj um na to še ni pripravljen. Kakšni Beatli ali Metallica bi me morda tedaj bolj potegnili v glasbo. Mi je pa dala glasbena šola ogromno osnov, posluh in mehanizem, kako se naučiti česarkoli
Aktivni ste v nekaj glasbenih zasedbah, najnovejša je skupina Vraževerje, ki ste jo ustanovili lani. Kako ste se našli s člani?
Vraževerje se je začelo formirati že kar nekaj časa nazaj. Z Blažem Kokolom sva varila pivo, ker pa je v tem procesu veliko čakanja, sva začela igrati, Blaž na harmoniki in jaz na kitari. Tedaj sta se nama priključila še dva člana, kitarist in bobnar, ki nista več z nami, nato so se nama pridružili sedanji člani, Sebastijan Starc, Leo Gaberšek in Domen Godec. Smo zelo organska zasedba iz vseh vetrov, kar je zelo redko. Vsi smo že igrali v kakšni zasedbi, a v različnih žanrih, vsak ima torej svoj slog, ki se je spletel v neko celoto.
Zanimivo je ime skupine: zakaj prav Vraževerje?
Iskali smo nekaj, kar bo samo sebe opevalo. Ime, ki bo mistično, drugačno, malce strašljivo, obenem pa vsepovsod prisotno. Vera je povsod, če človek nima vere, je prazen človek. Vraževerje pa je nekaj več, je nekaj neoprijemljivega, metafizičnega, je odprti koncept, ki nam omo-goča veliko svobodnega raziskovanja. Zdaj se je izkazalo, da so bili vsi naši nastopi doslej ali na petek 13. ali ob polni luni, ne da bi to načrtovali. Očitno torej ime funkcionira v občem prostoru.
Vraževerje ima zanimiv zvok. Kako ga razvijate? Kdo vas navdihuje?
Iskali smo edinstven zvok, nekaj novega in delati s tem. Ker smo iz različnih žanrov, v naši glasbi najdemo mnoge vplive, od šansona, do folk in country glasbe, rocka, metala, gipsy swinga … Žanrsko se nismo opredelili, saj smo želeli izražati vsak svoj stil. Seveda črpamo iz kla-sičnega rocka, Pink Floydov, Beatlov, pa tudi od Djanga Reinhardta, balkanske folk glasbe … To skušamo zapakirati v poslušljiv rock, katerega rdeča nit je neki morbiden element. Glasba je na nek način namreč čiščenje duha in zavesti. Bistvo naših pesmi je, da se elementi glasbe in besedila dopolnjujejo na način, da ustvarijo posebno doživetje.
Zanimiv je tudi vaš interpretacije besedil, v katerem se močno čuti vaša gledališka duša. Aali pa morda ljubezen do šansonov?
Sam v osnovi nisem pevec, sem interpret. Pri interpretaciji besedila mi je najpomembnejša energija, ki je zadaj, za besedo. V gledališču sem spoznal učinek, kako je, če prebiješ ‘tretjo steno’. Če namreč znaš energijo pravilno podati, so ljudje brez obrambe in sprejmejo, kar jim želiš podariti. Osredotočen sem torej na interpretacijo, na to, kako, s kakšno energijo podajati zgodbo, da se človeka dotakne. V velik navdih so mi umetniki, kot so Nick Cave, Marko Brecelj, Svetlana Makarovič, Frane Milčinski – Ježek. Ti ljudje obvladajo besedo in so zelo vplivali name.
Že prvi nastop Vraževerja je bil menda nagrajen? Vam je to dalo potrditev, da ste na dobri poti?
Na Festivalu Stična 2023, kjer pod okriljem Javnega sklada za kulturne dejavnosti tekmujejo mlade, še neuveljavljene glasbene skupine, smo tekmovali s še šestimi drugimi skupinami – in zmagali. To nam je dalo ogromno zagona in nas še bolj povezalo.
Koliko svojih pesmi že imate? Je na vidiku kakšna plošča?
Tri pesmi smo že posneli v studiu pri Tomažu Rebernaku, pet novo posnetih še čaka na miks, pet pa jih posnamemo v februarju. Računamo, da bi še to pomlad izdali svojo ploščo na vinilu in v digitalni obliki. Vsi že komaj čakamo, saj so pesmi že sestavljene, samo posneti jih je treba. Plošča bo nekakšna glasbena zgodba človeške zavesti, ki se najprej prebudi, gre skozi serijo dogodkov in se naposled konča, kot se je začela.
Vašo glasbo navdihuje teater. Kdaj vas je posrkal vase?
V petem ali šestem razredu osnovne šole. Obiskoval sem Osnovno šolo Pod goro, ko me je učiteljica angleščine Edita Drozg povabila k šolski predstavi Cesarjeva nova oblačila v angleškem jeziku. Tedaj, kot 10 ali 11-letni otrok, sem še imel nekaj težav z angleščino, nisem vsega razumel in učiteljica se mi je zelo posvetila pri interpretaciji besedila. Ko sem stopil na oder, pa je me prevzelo. V tej predstavi sem igral cesarja in spomnim se prizora, ko naj bi se cesar v spodnjicah sprehodil po odru. Vsi vrstniki so bili zgroženi nad to idejo, meni pa se je to neverjetno dopadlo. Ko sem v spodnjicah stopil na oder in požel salve smeha, sem ugotovil, kakšno reakcijo lahko dosežeš samo z enim energetsko nezahtevnim premikom. Ta izkušnja je bila prelomna. Kasneje se je zelo organsko, brez pritiska, razvijalo naprej.
S Kripl teatrom?
Ko sem hodil na Gimnazijo Slovenske Konjice, smo imeli priložnost sodelovati v gledališkem krožku. Delali smo z Matjažem Šmalcem, Mojco Kasjak, Matevžem Gregoričem, torej profesionalnimi režiserji, in tam smo dobili zares zelo veliko. Bili smo prva generacija Kriplčkov, izpeljali dve ali tri zelo uspešne predstave, poželi nagrade. Kasneje, ko sem že študiral in nato delal v Ljubljani, me je Matjaž Šmalc povabil k sodelovanju v nekaj konjiških predstavah, priključil sem se Kripl teatru in tukaj znova začel nastopati.
Predvsem kot igralec, kasneje ste se preizkusili tudi kot režiser in mentor mladim gledališčnikom. Vodite gimnazijsko skupino Roza orehi, režirate predstave …
Na Gimnaziji so me povabili, da bi bil mentor njihove gledališke skupine. Čeprav nisem imel režiserskih izkušenj, sem povabilo sprejel. Veliko sem se namreč že naučil od režiserjev predstav, v katerih sem igral, prebral sem nekaj strokovne literature in naposled razvil svoj mehanizem, ki dobro funkcionira. Delamo tako, da material za naše avtorske predstave dobimo iz dijakov, skozi poglobljen pogovor, tako da njihove izkušnje sestavijo predstavo. Dijaki lahko svoje osebne izkušnje podoživljajo na odru, kar je lahko zelo terapevtsko.
Ali travmatično.
Drži, vendar je treba kot režiser vedeti, kaj delaš, se kdaj tudi ustaviti, pustiti stvari, delati previdno, ustvariti okolje, ki je varno. Iz vseh naših avtorskih produkcij je nastalo nekaj pristnega, z veliko čustvi, pri občinstvu smo poželi tako smeh kot solze. In na to sem zelo ponosen.
Režiral sem tudi nekaj šolskih prireditev. Osnovna šola Pod goro me je povabila k režiranju Žura pod goro, za to izkušnjo sem zelo hvaležen, lani pa sem režiral in koordiniral še prireditev ob 20. obletnici konjiške gimnazije. Poklon vsem nadarjenim gimnazijcem, vsem nastopajočim in mentorjem, da smo skupaj ustvarili nekaj tako lepega.
Z mladimi delate tudi na Mladinskem centru Dravinjske doline, kjer ste zaposleni kot mladinski delavec. Kaj pravzaprav počnete?
Koordiniram novi projekt Kul klub, Kulturni inkubator. Postavili smo štiri stebre: teater, film, glasba in likovna umetnost. V sklopu vsakega stebra bomo z mladimi delali različne aktivnosti in skušali ustvariti pravi kulturni inkubator. Tukaj je ruralno okolje in umetnost ni na takšni ravni, kot v Ljubljani ali Mariboru, pa ne zato, ker ne bi imeli umetnikov, temveč ker ni infrastrukture. Mlade bi radi opolnomočili na omenjenih področjih umetnosti. Med drugim smo ravno opremili produkcijski studio, da bodo lahko mladi tukaj ustvarjali svojo glasbo. Želimo si, da bi se nam priključilo čim več mladih, čeprav imamo zaradi apatičnosti s tem velike težave. Obdobje izolacije se pri mladih močno pozna in tudi to me je pognalo v ta sektor dela z mladimi. Mlade želimo prebuditi, jih aktivirati in z njimi ustvarjati kakovostne izdelke. Vabim, da se nam jih pridruži čim več, pa tudi starejših, ki bi delovali na različnih področjih umetnosti.
Radi potujete. Pred dnevi ste pripravili potopis s potovanja po Indiji. Zakaj prav Indija?
Doslej sem izven Evrope obiskal in doživel Maroko, Kenijo, Vietnam in Indijo. Indija zato, ker je to nekaj najlepšega, kar se mi je v življenju zgodilo. Ne morem pokazati na točno določeno stvar, celokupna izkušnja tega potovanja me je neverjetno oplemenitila. Ob potovanju po Indiji sta se mi prepletala dva svetova: spiritualni svet in svet posla. Kot belca te Indijci namreč najprej vidijo kot hodečo denarnico, potem kot prijatelja, ki jim predstavlja statusni simbol. Žal. Ko se prebiješ skozi vse te etikete, ki ti jih prilepijo, pa začneš spoznavati pristno Indijo in pristne ljudi. Posla v Indiji nisem želel sklepati, sem se pa prepustil spiritualnosti.
Bi si želeli za konec še sporočiti ?
Zelo enostavno je tarnati ali obsojati, kazati s prstom, etiketirati, težje pa je nekaj narediti. Ljudi bi pozval, da morda, če je mogoče, v svoji zavesti aktivirajo ta aktivni del, ne le gledalskega in komentatorskega. Menim, da to trenutno nujno potrebujemo. Aktivacijo. Da ljudje postanejo aktivni pripadniki družbe, na katerem koli nivoju že. Mlade bi pozval, naj pridejo v Mladinski center, kjer smo jim na voljo mladinski delavci, tako za njihove predloge, vprašanja, mnenja kot ideje. Pridite na koncerte Vraževerja. Pa radi se imejte, to je najbolj važno.
(Pogovarjala se je: Nina Krobat)
