Ddr. Ana Vovk je dvojna doktorica znanosti, doktorirala je iz pokrajinske geografije in iz varstva okolja.
Kot redna profesorica je zaposlena na Univerzi v Mariboru, ob tem vodi Mednarodni center za samooskrbo Dole pri Poljčanah.
Če se ozremo po slovenski samooskrbni statistiki, nam je jasno, da bi lahko bile številke višje. Potrebe po lokalno ekološko pridelanih živilih rastejo, a smo glede tega le 20 odstotno samooskrbni, preostalo uvozimo v obliki surovin, dodatkov ali krme, gnojil, semen in hrane.
Globalizacija
Ddr. Ana Vovk je vzpostavila Akademijo celostne samooskrbe s ciljem, da se čim več ljudi v Sloveniji opolnomoči z znanju in praksi za življenje v prihodnosti. Pravi, da je bila Slovenija v preteklosti veliko bolj samooskrbna kot danes. “Do leta 1975 smo imeli veliko podjetij, ki so izdelovala kakovostne izdelke, veliko zemlje je bilo obdelane. S prihodom globalizacije je bil glavni cilj, da se ljudi naredi odvisne od zunanjih sistemov in da se jih onesposobi za lastno neodvisnost, tako v načinu razmišljanja kot tudi v fizičnih aktivnostih, brez kakršnih koli ročnih spretnosti. S tako onesposobljenim človekom je lažje manipulirati. To je pripeljalo velikih konvencionalnih kmetij, ki so strojni uničevalci okolja in živali. Hrana na takšnih kmetijah je pridelana s kemijo, z veliko nafte. Brez prisotnosti človeške roke hrana ni primerna za človeško telo, to je bolj odpad, ki ga mora telo presnoviti, zato v telesu povzroča poškodbe,” poudarja.
Lokalni ponudniki
Zato je po njenem mnenju najprej potrebno spremeniti način razmišljanja. Ker vsi nimajo možnosti lastne pridelave hrane in drugih oblik samooskrbe, bi bilo, kot še pravi, smiselno, da bi se vsak saj delno oskrbel od lokalnega ponudnika, saj bodo prav lokalni ponudniki tisti, ki bodo oskrbeli ljudi takrat, ko bo globalni trg odpovedal. “Seveda na lokalni ravni ni vedno mogoče dobiti vsega, kar so ljudje navajeni uživati in kupiti, zato bi veljalo razmisliti tudi o spremembi prehranskih navad ter o tem, kaj res potrebujemo in kaj so samo začasne želje. Vsekakor trajnostni način življenja pomeni živeti odgovorno in zadovoljevati potrebe in ne želje, še zlasti ne takih, ki niso potrebne za samouresničitev,” še dodaja dr. Vovkova.
Mednarodni center samooskrbe Dole
Zadnja leta veliko pozornosti posveča Mednarodnemu centru samooskrbe v Dolah pri Poljčanah, ki se je do leta 2011 imenoval Učni poligon samooskrbe Dole. Pravi, da je posestvo idealno za razvoj nove znanosti, saj na njem niso nikoli kmetovali na klasičen, konvencionalen način. Hkrati okolje omogoča uresničevanje njene filozofije, ki temelji na združevanju znanosti in prakse, Ana je namreč prepričana, da znanost, ki ni prepojena z življenjem, nima prave vrednosti.
Ekosistemska kmetija se razprostira na 1,5 ha površine, pri čemer je polovica pridelovalnih površin za hrano, ostalo so grmičevja, objekti, pohodne poti in zadrževalniki za vodo. Torej na do-brega pol hektarja pridela jagodičevje, sadje. Če ni mraza tudi zelenjavo, zelišča in lupinarje. “Obiskovalci, ki se pridejo k meni izobraževat tudi kupijo moje izdelke, tako da ne pridelujem samo zase, ampak za veliko ljudi. V ospredju mojega zanimanja so rastline, ki so blizu divji naravi. Vzdržujem jo na posameznih območjih, da z mano sobivajo divji opraševalci, ker so zelo pomembna pomoč pri samooskrbi.”
(Članek si v celoti preberite v novi številki Bistriških NOVIC).