Župnik Peter Leskovar: »Bog je z nami sredi preskušenj in težav«

Zreški in straniški župnik Peter Leskovar je dopolnil 60 let. Praznovanje je okrnila epidemija, a vsekakor ne števila dobrih želja, ki jih je prejel.

Vse najboljše vam želim!
Hvala za pozornost. In dobre želje. V znamenje spoštovanja ukrepov Nacionalnega inštituta za javno zdravje in vlade mi je prišlo voščit pet predstavnikov iz obeh župnij. Maloštevilni, a so prinesli, verjeli ali ne, »tisoče« dobrih želja. Neverjetno so se izkazali. Tudi s tega mesta, dragi župljani obeh župnij in sorodniki, vam kličem – Bog povrni!

Kako sicer doživljate rojstne dneve?
Zame je idealno obhajanje rojstnega dne predvsem priložnost za zahvalo za dar življenja in srečanje s tistimi, ki so te sprejeli, negovali, varovali, podpirali. Najprej so to starši, bratje, sestre, krstni in kasneje birmski botri, stari starši, učitelji, kateheti, vzgojitelji, sodelavci …
Upam, da bo možno del hvaležnosti uresničiti na godovni dan. Včasih smo praznovali samo god. God je priložnost, da ob priprošnji nebeškega zavetnika živiš kakovostno in pametno življenje. Nebeški zavetnik vabi, da deliš, kar dobiš. Zato sem večji del darila namenil domači Karitas, misijonarju Petru Opeki za riž lačnim otrokom in projektu Slovenske Karitas kupim kozo, ki pomaga družinam, da preživijo. Hvala dragi domači, botri, sorodniki, sodelavci, dekanijski duhovniki in prijatelji, da sem z vašimi darovi lahko naredil nekaj dobrega. Vsako prvo sredo v mesecu bom za vas, vaše zdravje, mir na svetu in osebno zadovoljstvo daroval sveto mašo in se vas spomnil v molitvi.

Kateri spomini najprej privrejo na površje ob besedi otroštvo?
Rodil sem se doma, v Konjiški vasi. Samo ena in edina je domača hiša. Bogu hvala za pridne in pobožne starše, brata, sestre, stare starše, sosede in domačo zemljo. Prav v stiku z zemljo sem že zelo zgodaj odkril, da je prava ekologija v srčnem odnosu do Stvarnika. Vse ostalo je ljubeznivo govorjenje in veličastno zapravljanje denarja.

Kako se je porajala odločitev za duhovniški poklic?
Ob redni vsakdanji molitvi, nedeljski sveti maši, ob gospodu arhidiakonu Ivanu Pajku, zgledu in molitvi krstnih in birmskih botrov, ostalih sorodnikov. Preprosto rečeno, zame je to zastonjski dar. Rad pa dodam, da so svoje dodali kartuzijani v Žički kartuziji.

Interes za duhovniški poklic med mladimi menda pada. Zakaj?
Na različnih nivojih se o tem razpravlja. Razlogov je veliko. Manj je otrok, manj molitve, drugačen je način življenja, sekularizacija, manj je ljudi, ki molijo za mlade in duhovne poklice. Pa tudi navdušenja mladih, da bi spremenili svet na boljše, je vse manj. Večina je bolj ali manj zadovoljnih z virtualnim svetom, v katerega vstopajo preko socialnih omrežij. To vidijo naše oči oziroma si tako mislimo. Statistike so boleče. A iz vsake bolečine raste novo življenje.

Menda ste začeli službovati kot kaplan v mariborski Stolnici.
V župniji sv. Janeza Krstnika v Mariboru, ki ji radi rečemo kar Stolnica, sem začel kot kaplan. Pred tem sem imel enoletno prakso kot diakon v Hočah. Tako je bilo lažje začeti. Trema je bila, a je hitro minila. Okoli 600 otrok pri verouku, tri mladinske skupine, priprava mladih in odraslih na sveti krst, birmo, obhajilo, pogrebi, poroke, krsti. Nepozabno je bilo tudi zaradi izjemno požrtvovalnega župnika g. Stanka Lipovška. Ni čudno, da je kasneje postal celjski škof. Osrečujoči spomini so povezani tudi z obiski vseh otrok, ki so šli k prvemu obhajilu in sveti birmi. Vsako leto skoraj 200 obiskov. To so zgodbe. Videl sem, kje živijo otroci, se srečal s starši. Dragocena izkušnja. (Intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji NOVIC)

Oglas