Na najpogostejše dileme o cepljenju v zadnji številki lokalnega časopisa NOVICE odgovarja zreški zdravnik Jure Bićanić, dr. med., spec. spl. med. Pravi, da je vprašanje, ali se cepiti ali ne, povezano z vprašanjem, ali zaupamo svojemu zdravniku ali ne. Podal je kar nekaj osebnih izkušenj in odgovorov iz lastne prakse.
Najprej, ali ste vi cepljeni proti covidu-19?
Da, kot zdravnika sva cepljena oba s soprogo, cepljena je tudi najina 15-letna hči, moj oče pri 81. letih, mama, večina sorodnikov in prijateljev in vse ožje sodelavke v naši zdravstveni postaji v Zrečah. Sam sem pred nekaj dnevi prejel tudi tretji poživitveni odmerek Pfizerjevega cepiva. Tudi vest mi ne bi dovoljevala, da bolnike prepričujem v cepljenje s ‘figo v žepu’, da sam ne bi bil cepljen.
Ali ste imeli kakšne stranske učinke po cepljenju?
Z izjemo mame, ki je imela po drugem odmerku dva dneva vročino okrog 38 stopinj Celzija, pri prvih dveh odmerkih pri drugih ni bilo nobenih težav. Sam sem imel naslednji dan po tretjem odmerku blago zvišano temperaturo (37,8 stopinj Celzija), nekoliko otekle bezgavke pod paz-duho na roki, v katero sem bil cepljen, občutek zmernih bolečin v mišicah in glavobol kot pri gripi, kar pa vse štejemo k pričakovanim oz. možnim stranskim učinkom, ki so odraz odziva imunskega sistema.
Ali imate kakršne koli dvome glede cepljenja oziroma cepiv?
Prej sem omenil hčer in starše: če bi glede cepiv dvomil, kolikor je ‘črnega za nohtom’, pri svojih najbližjih cepljenja zagotovo ne bi opravil. Boljšega argumenta tudi v svoji ambulanti pacientom ne morem podati. Torej ne dvomim, seveda pa bi raje videl, da vse to ne bi bilo potrebno, ven-dar za zdaj v danih okoliščinah ne vidim druge boljše izbire, kot je cepljenje, če se želimo vrniti v neko normalno življenje. Zagotovo vsi zavidamo Portugalcem, Dancem, Švedom, ki so z visoko precepljenostjo dosegli ravno to.
Pa vendar, veliko ljudi je strah, stranski učinki so možni?
Da, seveda. Od blagih, na neki način običajnih, pa do izjemno redkih zelo hudih. Vendar to velja za vsako zdravilo, ki ste ga ali ga še boste prejeli v življenju. In smo pri osnovnem vprašanju – zaupanju v odnosu bolnik – zdravnik. Če svojemu zdravniku ne zaupate več, potem je bolje, da zapustite naše ambulante.
Se pravi, tudi pri cepljenju so tveganja, moramo biti odkriti, vendar izjemno redka. Naj navedem mogoče nekoliko nenavadno statistično primerjavo enega nemških zdravniških kolegov: če da-mo 10 milijonom ljudi pojesti sendvič (jih cepimo), obstaja velika verjetnost, da se bo šestim ali sedmim ljudem grižljaj zaletel (imel hud stranski učinek), mogoče se bo nekdo zadušil (umrl) zaradi tega. Ali to pomeni, da ljudje ne bomo jedli sendvičev? Ali naj zato opustimo cepljenje? Lahko, če se kot družba prepustimo naravnemu zakonu, kjer močnejši zmaga, kdor preživi, preživi, komur pa ni usojeno … Nekaterim bi to verjetno ustrezalo. Kot človek in zdravnik menim in upam, da smo ljudje sposobni malo več medsebojnega sočutja.
Ali komu cepljenje odsvetujete?
Osebno sem v ambulanti med našimi pacienti za zdaj našel eno izjemo. Gre za odraslega bolnika, ki zaradi posledic poškodb možganov ob rojstvu do zdaj v življenju ni prejel še nobenega cepiva. In ravno za to gre: s precepljenostjo večine populacije bomo zaščitili tudi tiste, ki jih iz medicinsko utemeljenih razlogov (n.pr. alergija na sestavine cepiva) ne moremo cepiti. Ta prin-cip velja pravzaprav za veliko cepljenj, ki ste jih prejeli v življenju. Kdaj pa kdaj je treba zbrati pogum in dati lastni ego na stran.
Kaj pa mladi in cepljenje?
Cepljenje, skladno s trenutnimi raziskavami, priporočam vsem starostnim skupinam. Starejšim in kronično obolelim zaradi spremljajočih bolezni, da se izognemo težjemu poteku bolezni, mla-dim od dopolnjenega 12. leta dalje pa zaradi njihove lastne zaščite in obenem zmanjšane mož-nosti prenašanja na druge in čimprejšnje vrnitve v običajno mladostniško življenje, ki jim ga je dogajanje zadnjega leta in pol močno okrnilo, kar zaznavam tudi v svoji ambulanti v porastu mladostnih duševnih stisk in mi nikakor ni všeč.
Kaj pa prebolevniki?
Osebno svetujem opraviti vsaj osnovno cepljenje, še bolje pa popolno shemo zaradi večje zaščite. V ambulanti imamo že bolnike, ki so spomladi preboleli covid, pa so znova potrjeno zboleli.
Ali je ‘bolje’, da se okužimo ali da se cepimo?
Včasih, ko imam v ambulanti kakšnega dvomljivca, si želim, da bi imel ob sebi koga od naših pacientov, ki so preživeli hujšo obliko te bolezni. Nekateri si še po nekaj mesecih niso opomogli. Ko denimo še dan pred boleznijo pri 65 letih zdrav prehodiš/pretečeš 15 kilometrov brez težav, čez tri dni pa ‘dihaš na škrge’ in mesec in pol prebolevaš, zgubljaš kondicijo in mišično maso, ki si jo pri teh letih ne povrneš več.
Sam sem bil pri svojih dobrih 50 letih v januarju cepljen z drugim odmerkom, naslednji dan dežural 24 ur, po dežurstvu pa odpeljal še 35 km na kolesu. Koga bi raje ‘posnemali’? Res pa je, da večina preboli covid v blagi obliki in deloma je problem dvomov v potrebnost cepljenja tudi v tem. Dokler nisi sam ali kdo od tvojih v hujši stiski, nekatere drugi ne zanimajo.
Med nasprotniki cepljena je pogost očitek, da ste zdravniki za cepljenje podkupljeni s strani farmacevtske industrije, da je v ozadju denar.
Osebno že skoraj 13 let v svoji zasebni ambulanti ne sprejemam predstavnikov farmacevtskih podjetij in ne sprejemam brezpogojno vsake inovacije te industrije, ko včasih iz zdravih delamo bolne. Sem prvi za to, da bolniku rešimo težavo brez zdravil, na bolj naravne načine, zanimajo me alternativni pristopi, ki imajo neko strokovno podlago. Seveda, s covid cepivi in epidemijo bodo nekatera farmacevtska podjetja in še kdo drug ogromno zaslužila, to je posel. Vendar zdaj izbiramo manjše zlo, če tako rečem, in to je zaenkrat cepljenje, kar je bolje kot vijuganje med odloki, ukrepi, omejitvami v nedogled.
Zakaj se po vaše toliko ljudi še ni odločilo za cepljenje?
Ker so zmedeni od množice dostopnih informacij. Sami jih težko selekcionirajo, znanstveno podprte članke in študije je težko ‘predelati’, tudi sam imam zaradi časovne stiske s tem težave. Veliko lažje je prebrati tvit ali prispevek ‘google diplomantov’ in reči ‘Aha, okrog nas prinašajo!’. Manj izobraženim tega ne zamerim, preseneča me pa, da imajo s tem težave šolani ljudje, z diplomo ali dvema v žepu, od katerih pričakujem, da osnove človeške biologije razumejo.
In še nekaj: ni vse, kar se zgodi po cepljenju, povezano s cepljenjem. Pri mojih 50+ obstaja neka statistična verjetnost, da me doleti srčni infarkt ali da doživim prometno nesrečo, vendar to še ne pomeni, da je kriv prejeti odmerek cepiva. Podobno kot v bolnišnicah del ljudi umre s covidom, del pa zaradi covida, pa ne bi bilo potrebno ne eno ne drugo, če bi s cepljenjem zamejili bolezen.
Torej kaj bi sporočili ljudem, ki še omahujejo?
Naj ne oklevajo, naj ne nasedajo ‘facebook doktorjem’, teoretikom zarote, naj premagajo svoje dvome, se posvetujejo s svojim zdravnikom, mu zaupajo svoje strahove in če mu zaupajo, naj se cepijo. Naj samo pomislijo, proti čemu vse so bili sami ali njihovi otroci v življenju že cepljeni, koliko milijonov ljudi je bilo že cepljenih proti covidu, pa smo še vedno tu. Pa osebno verjamem, da je bilo v cepivih, ki sem jih prejel 50 let nazaj, glede na takratno tehnologijo, večje tveganje.
So Danci, Švedi … res bolj ‘neumni’ od nas, ker so se množično cepili? Govorimo o državah z najvišjim standardom na vseh nivojih. Skratka, uporabimo zdrav razum in zaupajmo preverjenim dejstvom stroke. Jaz zaupam svojemu avtomehaniku, finančnemu svetovalcu, pravnici, zobozdravnici in se ne mešam v njihovo delo. Ne zaupam pa anonimnim pošiljateljem groženj v zvezi s cepljenjem po mailu/pošti, ki nimajo poguma podpisati se. Hvala vsem, ki ste se že odločili za cepljenje, v svoje in dobro drugih.
(A. M., Lokalni časopis NOVICE)
