Zrečanka Urška Firer o soočanju z rakom: “Sin je moj največji motivator.”

Mladi Zrečanki Urški Firer se je pred letom in pol življenje čez noč postavilo na glavo. Huda bolečina v hrbtenici je bila napoved bitke z rakom, ki jo premošča pogumno, srčno in potrpežljivo.

Dlje časa se že poznava, zato predlagam, da se tikava. Urška, kako si?
Dobro sem, hvala.

Lani tak čas si izvedela, da imaš tumor na vratnem vretencu. Kako te je telo začelo opozarjati, da je nekaj narobe?
Junija leta 2019 me je zjutraj zbodla huda bolečina v hrbtenici, ki se je razširila do vratu in ga zablokirala. Sočasno so se začele tudi neznosne bolečine v glavi. Takoj sem šla na urgenco, a rentgen ni pokazal ničesar sumljivega. Dobila sem zdravila za lajšanje bolečin, ki pa niso bila učinkovita. Nasprotno, bolečine so se začele vedno bolj stopnjevati.

Po pomoč si se zatekala k različnim zdravnikom, ki so sprva neuspešno iskali vzrok za tvoje težave. Ti pa si čutila, da v tebi nekaj raste…
Proti koncu junija sem šla ponovno na urgenco. Pregledali so me infektolog, otorinolaringolog ter ortoped, ki me je obdržal v bolnici. Teden dni sem bila na ortopedskem oddelku, vmes sem naredila magnetno resonanco vratu, iz katere prav tako ni bilo nič razvidno. Končna diagnoza ob odpustu je bila mišični spazem. Julija sem hodila še na fizioterapijo. Stanje se ni izboljšalo. V začetku novembra pa sem začela opažati, da že težko požiram hrano. Takrat sem nosila fiksni zobni aparat in bolečina se je razširila tudi na zobe. Odločila sem se, da aparat predčasno odstranim, vendar tudi potem ni bilo nič bolje. Decembra sem imela še pregled pri nevrologu. Prav tako sem hodila na fizioterapije. Ker fizično in psihično nisem mogla več prenašati bolečine, sem januarja še enkrat naredila magnetno resonanco glave in slika je pokazala tvorbo tumorja na predelu vratnega vretenca C2. Še isti dan so me sprejeli na nevrokirurškem oddelku Univerzitetnega kliničnega centra Maribor. Začele so se različne preiskave, dokončno diagnozo pa je potrdila biopsija kostnega mozga – diseminirani plazmocitom. Nevrokirurgi, travmatologi in hematologi so naredili načrt. Najprej so me operirali na vretencu in stabilizirali hrbtenico. Iz medenice so mi vzeli del kosti in jo dali na C2, odvzeli tkivo tumorja ter ostale vretence povezali z šestimi vijaki. Čez štirinajst dni je sledilo 12 obsevanj tumorja.

Zatem si bila premeščena na hematološki oddelek v Splošno bolnišnico Celje, kjer si imela še kemoterapije.
Tam sem bila mesec dni, potem sem na kemoterapije hodila od doma. Imela sem pet ciklov kemoterapij, od februarja do junija.

Tako fizične bolečine kot psihične stiske so bile izčrpavajoče, praviš. Zaradi obolelega požiralnika si težko jedla, zelo si shujšala. Od kod si črpala moč in pogum v najtežjih trenutkih?
Zaradi obsevanj sem imela resne težave z požiranjem. Tri mesece po operaciji sem morala nositi še opornico, pojavljale so se težave s čeljustjo. Ker je nisem mogla normalno odpirati, so mi naredili še artocentezo. V vseh treh bolnišnicah sem prebolevala zelo visoka vnetja, večino časa sem hrano dobivala intravenozno. V pol leta sem izgubila trideset kilogramov. Na srečo imam okoli sebe najboljše ljudi na tem svetu – mojo družino. Zavedam se, da jim ni bilo lahko preko noči spremeniti vsakdanjo rutino in se podrediti meni. Morali smo se organizirati. Največji delež je prevzela moja mami, ampak mame zmoremo vse! Ob vseh bolečinah in naporih sta moč in pogum dejansko prihajala sama od sebe. Moj sin je bil takrat star dve leti in nikakor si nisem mogla predstavljati, da ne bi bila več prisotna v njegovem življenju. Nobena bolečina ni bolela tako močno kot to, da ne vidiš otroka, da nisi z njim. Zato je prav sin moj največji motivator. Sem pa bila deležna tudi številne podpore prijateljev, znancev, skratka vseh ljudi, ki me poznajo. Na Facebooku sem našla domače in tuje podporne skupine, kjer bolniki med seboj komuniciramo, se vzpodbujamo in izmenjujemo svoje izkušnje.

In tudi med zdravstvenim osebjem ter bolniki v bolnišnicah, kjer si preživela nekaj mesecev, si spoznala veliko čudovitih ljudi.
Res je. Z menoj se je ukvarjalo veliko zdravnikov, potem so tukaj še medicinske sestre, tehniki in nenazadnje tudi bolniki, s katerimi sem bila skupaj v sobi. Zvrstilo se je veliko žalostnih, veselih in zabavnih trenutkov. To so najbolj srčne, pogumne in požrtvovalne osebe. Zelo sem vesela, da so bile del moje poti.

(Daljši intervju si v celoti preberite v tiskani izdaji NOVIC).

 

Oglas