Zrečanka Andreja Goropevšek izdala knjigo o osebni sreči

Andreja Goropevšek, Zrečanka, ki zadnja leta živi blizu Vranskega, je izdala svojo prvo knjigo o osebni sreči. Mamica dveh otrok, po poklicu profesorica biologije in angleškega jezika s književnostjo, prostovoljka pri Hospicu in še mnogo tega, trenutno najraje piše, pravi.

Pred dnevi ste izdali svojo prvo knjigo Moja pot do osebne sreče. Kaj želite sporočiti z njo, kakšno sporočilo nosi?
Nosi sporočilo, da se je treba znati ustaviti in zadihati s polnimi pljuči. Prepogosto smo namreč na avtopilotu in pozabimo, da nas lepota obdaja na vsakem koraku. Je spodbuda k temu, da začnemo videti še drugo plat kovanca, predvsem vse tisto, kar prepogosto jemljemo kot samoumevno. (Po principu tega citata: “Bil sem žalosten, ker nisem imel čevljev, dokler nisem srečal človeka, ki ni imel nog”.)

Kaj pravzaprav za vas pomeni osebna sreča? Kako jo vi razumete in razlagate?
Zame osebna sreča pomeni stanje notranjega miru. Ne to evforično stanje, ki se danes pogosto ‘prodaja’ kot sreča. Ker takšno stanje lahko tudi notranje izžame človeka. Zame je to občutek prisotnosti v sebi, celovitosti in miru, to, kar nam prinaša nežno toplino in občutek hvaležnosti v srcu.

Bi rekli, da je ‘osebna sreča’ vsem dosegljiva?
Zagotovo. Prepričana sem, da je tako. Ne trdim, da je to vedno lahko doseči, toda verjamem, da je vsakomur na voljo njegova/njena pot. Samo najti jo mora. Tako moja pot do osebne sreče ni edina, vendar morda vsaj nekaterim ljudem ponudi del poti, ki jo iščejo. In to je vse, kar bi si lahko kadar koli želela. Da skozi svoje izkušnje pomagam drugim.

Enotnega recepta zanjo najbrž ni, saj je sreča izjemno subjektivno doživetje, vsak človek jo dojema na svoj način.
In prav je tako. Kam bi prišli, če bi bili vsi enaki? Pa hkrati, kaj je ‘dobro’, kaj ‘slabo’? Vse je subjektivno. Tako tudi moja knjiga ne ponuja enovitega recepta za vse ljudi in nagovarja posameznika, naj vzame iz knjige to, kar zazveni z njim/njo. Vse drugo naj preskoči. Prav iz tega razloga je v naslovu ‘moja pot’. To je moj način, ki deluje zame. Morda še za koga drugega, vendar vsakdo mora to presoditi sam pri sebi.

Je za vas ‘osebna sreča’ pot ali cilj?
Rekla bi, da vsakega nekaj. Je stanje, v katerem želim hoditi po svoji poti. Težko bi rekla, da je vsesplošno prisotna v vsakem trenutku. Vendar pa imamo v vsakem trenutku možnost, da jo izberemo. Je torej en velik del, s pomočjo katerega je naša pot veliko lepša.

Ste o sreči morda bolj intenzivno začeli razmišljati pri svojem prostovoljskem delu v Hospicu?
O sreči razmišljam že vsaj deset let svojega življenja. Je pa res, da je tudi Hospic prispeval k razširitvi mojih pogledov na vseh področjih. Predvsem pa pri zavedanju, da vsak trenutek šteje. Eno izmed poglavij v knjigi pa je nastalo po inspiraciji Hospica in moje lastne izkušnje ob izgubi očeta.

Kaj lahko vsi takoj zdaj storimo, da bomo bolj zadovoljni, ‘osebno srečni’ v svojem življenju?
Cenimo to, kar imamo. Tako materialno – dom, pitno vodo, hrano, družino, kot psihološko – mentalno zdravje, sposobnost razmišljanja, sposobnost razumevanja, pomnjenja … Naučimo se videti ‘lepo’ okoli sebe (sončni vzhod, cvetlice, naravo …). Sprejmimo se takšne, kot smo. V celoti. Vsi imamo napake, vsi imamo vrline. Vsi smo različni. In vsakdo izmed nas je popoln v svoji ‘nepopolnosti’. Sprejeti to zavedanje je največje darilo, ki si ga lahko podarimo. Je pa včasih to, čeprav popolnoma preprosto, lahko zelo velik izziv. In tudi to je v redu.

Trenutno se posvečate predvsem pisanju, a ste se ukvarjali tudi s številnimi drugimi področji.
Najbolj izstopa oblikovanje iz polimerne gline, izdelovanje manjših lesenih izdelkov in ostalih ročno spretnostnih dejavnosti. Občasno tudi inštruiram angleški jezik, predvsem za osnovno in srednjo šolo. Sicer sem redno zaposlena in mi včasih ob službi zmanjka časa za vse tisto, kar bi si še želela početi. Zase pravim, da bi rada znala vse in resnično se lotim velikokrat povsem novih področij, tako iz področja osebne rasti kot tudi v ustvarjalnih vodah. Iz narave osebne rasti sem pridobila certifikat za ACCESS BARS praktika in Ho’oponopono praktika. Če bi čas dopuščal, pa bi se gotovo udeležila delavnic po celem svetu iz različnih področij.

Oglas