{"id":197104,"date":"2026-01-24T08:42:54","date_gmt":"2026-01-24T07:42:54","guid":{"rendered":"https:\/\/novice.si\/page\/?p=197104"},"modified":"2026-01-24T08:56:42","modified_gmt":"2026-01-24T07:56:42","slug":"stajerskih-7-doziveli-smo-vec-kot-smo-si-mislili","status":"publish","type":"post","link":"https:\/\/novice.si\/page\/stajerskih-7-doziveli-smo-vec-kot-smo-si-mislili\/","title":{"rendered":"\u0160TAJERSKIH 7 \u00bbDo\u017eiveli smo ve\u010d kot smo si mislili\u00ab"},"content":{"rendered":"

Ansambel \u0160tajerskih 7. Legendarna zasedba, ki sodi med najbolj prepoznavne ansamble slovenske narodno-zabavne glasbe, obele\u017euje 40 let glasbenega ustvarjanja. Njihove pesmi so zaznamovale ve\u010d generacij in pustile trajen pe\u010dat na festivalskih odrih doma in v tujini.<\/strong><\/p>\n

Ob jubileju so se \u010dlani nedavno znova sre\u010dali na odru, in to na prazni\u010dnem koncertu zre\u0161kih godbenikov. Branimir Klev\u017ee, Avgust (Gusti) Skaza, Boris Pokorn<\/strong> in Samo Pokorn<\/strong> so se v oddaji Pod Roglo se poje in igra na Radiu Rogla z voditeljico Aljo Tihle<\/strong> spomnili za\u010detkov, ustvarjalnih vrhuncev in poti, ki so jih oblikovale kot ansambel.
\nTUKAJ vidite tudi video posnetek.<\/a><\/p>\n

\"\"
Samo Pokorn, Boris Pokorn, Avgust (Gusti) Skaza in Branimir Klev\u017ee, del legendarnega ansambla \u0160tajerskih 7, so na Radiu Rogla obujali spomine na za\u010detek in vrhunce ansambla.<\/figcaption><\/figure>\n

Pred kratkim smo vas spremljali na koncertu Dru\u0161tva godbenikov Zre\u010de, najprej v Zre\u010dah, potem \u0161e na Rogli. Kak\u0161en je bil ob\u010dutek po desetih letih stati skupaj na odru z zre\u0161kimi godbeniki?<\/strong>
Samo: Nam se ni zdelo, da je minilo \u017ee deset let. Na\u0161 nastop na koncertu je bila pobuda novega dirigenta zre\u0161ke godbe Jureta Skaze, Gustijevega sina. Zadnja leta malo manj nastopamo. Po\u0161ljemo si ‘maile’ in \u010de se vsi uskladimo, potem gremo nastopat. Tokrat, Gusti, menda nisi pri\u010dakoval, da se bomo odlo\u010dili?
Gusti: Dobil sem nalogo od novega dirigenta, da bi bili gostje. Bil sem prepri\u010dan, da ne bo \u0161lo, ampak sem moral svojo nalogo opraviti. Vpra\u0161al sem vse in nih\u010de ni rekel ne.
Samo: Ja, koncert je bil enkraten. O tem ne bi razpravljal, naj povedo tisti, ki so tam bili.<\/p>\n

Boris, imate ob\u010dutek, da so vas ljudje pogre\u0161ali? Kak\u0161en ob\u010dutek so vam dali?<\/strong>
Boris: Ta ob\u010dutek sem dobil takoj. \u017de po prvi pesmi, ko sem videl obraze in iskrive o\u010di. Rekel sem, da je to res nekaj lepega. In res je bilo, prvi in drugi koncert, ob\u010dutki so bili fenomenalni.<\/p>\n

Gusti, so bili ob\u010dutki kot bi opisovali sre\u010danje starih prijateljev na odru ali se je morda zbudila tudi kak\u0161na \u017eelja, da bi se to zgodilo ve\u010dkrat?<\/strong>
Gusti: Konec koncev je 40 let dolga doba, vsaka stvar ima rok trajanja. Prijetno je, da se najdemo skupaj, da vidimo, kako smo videti po vseh teh letih. Ne vidimo se vsak dan, kot smo se pred 20 ali 30 leti, ko je bil to na\u0161 na\u010din \u017eivljenja. Takrat smo bili ves \u010das skupaj, z dru\u017einami. Tega sre\u010danja smo zelo veseli. \u010ceprav glasovi niso ve\u010d najbolj \u010disti, je nekaj ostalo.<\/p>\n

Samo, kako je bilo pred 40 leti? Kako ste \u0160tajerskih 7 na\u0161li skupno glasbeno pot in ustvarili ansambel?<\/strong><\/p>\n

\"\"
Takole so nastopili v prvotni zasedbi na Ptujskem festivalu septembra leta 1985. Vir: Facebook stran \u0160tajerskih 7\/Simon Golobic<\/figcaption><\/figure>\n

Samo: Bilo je zaporedje nekih dogodkov. Nastali smo iz ansambla Franca Lesjaka, \u017eal \u017ee pokojnega harmonikarja iz Roga\u0161ke Slatine. Muziciral je tudi z Juretom Zdovcem, potem je naredil svoj ansambel, v katerem so igrali nekateri Konji\u010dani: pokojni Jani Lain\u0161\u010dek, pa Polegek in Stopar. Ansamblu se je pridru\u017eil Boris. Ko je od\u0161el v vojsko, sem jaz za\u010del igrati kitaro, kasneje bariton. Pridru\u017eila sta se nam \u0161e Branimir in nazadnje Rudi \u0160antl. To je bil \u0161e vedno ansambel Franca Lesjaka, ki je bil s pokojnim Janijem Lain\u0161\u010dkom skupaj v zboru opere v Mariboru.
\nTako se je naredil ta ansambel. Rudi je napisal eno skladbo, \u0161li smo na avdicijo za Ptujski festival in tam tudi zmagali. V komisiji je bil tudi Boris Ro\u0161kar, ki je kasneje v ansamblu igral harmoniko. Pred tem je bil \u010dlan \u0161e Robi Smolnikar. Za\u010dele so se turneje po Kanadi, Ameriki, Avstraliji. Pred tem smo \u017ee osvojili nekaj pomembnej\u0161ih nagrad. Leta 2001 se nam je pridru\u017eil \u0161e Matja\u017e Mrak. To je cela zgodovina ansambla. Veliko smo nastopali na festivalih, ki so nas ‘dvignili’. Veliko se je dogajalo.<\/p>\n

Gusti, kako je bilo graditi svojevrsten glasbeni slog, kar vam je fantasti\u010dno uspelo, v \u010dasih, ko je bilo treba glasbo graditi na odru, med ljudmi, in ne na digitalnih kanalih?<\/strong>
Gusti: Vsi smo tudi avtorji nekaterih pesmi in aran\u017emajev. Tu ni bli\u017enjic, to je tek na dolge proge. Vsak je dal nekaj sebe v pesem, vsi smo razli\u010dne osebnosti z razli\u010dnimi razmi\u0161ljanji o glasbi, vendar ko vse to zdru\u017ei\u0161, je to to.<\/p>\n

Pa ste imeli vi, Branimir, \u017eeljo, kako naj bi ansambel zvenel, ali se je to zgodilo spontano, skozi delo, prijateljstvo, va\u0161e poglede?<\/strong>
Branimir: Zadeve so se odvijale bolj ali manj spontano. Jaz in Samo igrava skupaj \u017ee od leta 1980. \u017de takrat smo preigravali razli\u010dne skladbe, tudi narodno-zabavne, in u\u017eivali na odru. Vse je nastajalo spontano. Velika ve\u010dina se nas tudi profesionalno ukvarja z glasbo, glasba je na\u0161 poklic, zato se glasbe malo druga\u010de lotevamo. Vsak je dal svoj doprinos. Posku\u0161ali smo biti profesionalni, a \u0161e vedno na nek na\u010din dopadljivi. Imeli smo sre\u010do, da je v ansamblu pet vokalov, ki lahko prepevamo vse zvrsti glasbe, od ljudske do zabavne.<\/p>\n

Dva val\u010dka, ki sta tako reko\u010d nepozabna, sta Pesem zvonov in Ranjeno srce. Kako se spominjate teh \u010dasov in zmag na festivalu Slovenska polka in val\u010dek?<\/strong>
Boris: Ti \u010dasi so bili nekaj posebnega. Na\u0161e pesmi so bile druga\u010de aran\u017eirane, za kar je poskrbel Robert. Ker so se na\u0161i glasovi lepo ujeli, je to zvenelo zelo dobro. Tako smo uspeli zmagati in se zapisati v zgodovino. \u0160e danes vidimo, da ljudje cenijo kakovostno glasbo.<\/p>\n

\u0160e danes je Pesem zvonov va\u0161 za\u0161\u010ditni znak. Kako vas je ta pesem zaznamovala?<\/strong>
Samo: Ta pesem je posebna. Spomnim se, ko jo je Robi prinesel na prvo vajo. Imeli smo me\u0161an ob\u010dutek, ker je bila druga\u010dna. On jo je imel v glavi. Potem je nastalo to, kar je. Veliko je dodal tudi videospot, ki je bil visoko prora\u010dunski. Snemanje nam je omogo\u010dila televizija – re\u017eiral ga je Vinci Vogue An\u017elovar, tedaj eden od najbolj perspektivnih slovenskih re\u017eiserjev. Pesem mu je bila v\u0161e\u010d, dobil je idejo in spot je kasneje dobil nagrado petelin v konkurenci vseh zabavnih spotov, kar je bil zagotovo nek presedan. Pesem je dosegla \u0161ir\u0161i krog ob\u010dinstva in tudi mi kot ansambel.<\/p>\n

Gusti, kako nastajajo pesmi, kot je Rad povedal bi ti, da te ljubim, malo druga\u010dne, \u017ee skoraj virtuozne?<\/strong>
Gusti: Pri nas ni bilo nikoli ni\u010d na prvo \u017eogo. Glasba mora biti tek na dolge proge. Taka pesem ne nastane \u010dez no\u010d. Jaz sem napisal glasbo, Samo pa besedilo.<\/p>\n

Kak\u0161ne spomine imate na festival Vesela jesen?<\/strong>
Boris: Spomini so lepi. Vedno smo bili blizu vrha. Ko sem pri\u0161el iz vojske, \u0161e iz na\u0161e prej\u0161nje dr\u017eave, smo zmagali \u017ee tam, potem sem odslu\u017eil vojsko, in smo zmagali \u0161e na festivalu (smeh). Malo se \u0161alim. Rudi je bil kot pevec glavni nosilec te zmage. Leta 2000 ob prihodu Matja\u017ea Mraka smo spet zmagali s pesmijo \u010cuj ti. Spomini so lepi, seveda.
Samo: Ja, spomini na to zmago so zanimivi. Na dan generalke je Rudi namre\u010d od\u0161el v bolni\u0161nico, zato smo morali nastopiti brez njega. Boris je prevzel vlogo solista, malo smo \u00bbsi \u0161time obrnili\u00ab in naslednji dan dobili prvo nagrado.<\/p>\n

Branimir, vam so pustili bas, najbr\u017e?<\/strong>
Branimir: Imam to sre\u010do, da nih\u010de ne se\u017ee tako nizko, nimam zamenjave. (smeh)<\/p>\n

Branimir, povedali ste, da se veliko sprehajate s svojimi ku\u017eki. Kaj vas zdaj v tem obdobju zaznamuje poleg glasbe?<\/strong>
Branimir: Imam 61 let, od teh me je dobrih 45 let zaznamovala vsakodnevna ve\u010durna vaja. Tako je to delo, \u010de ga jemlje\u0161 resno. Zdaj sem obrnil plo\u0161\u010do, v prostem \u010dasu po\u010dnem, kar rad po\u010dnem. Ukvarjam se s tenisom, golfom, kolesarjenjem z dru\u017eino. A priznam, da sem na zadnjih nastopih na odru zelo u\u017eival in ob\u010dutil stare ob\u010dutke. Lepo je, morda \u0161e kdaj, ne pa ve\u010d kot obveza.<\/p>\n

Samo, kaj pa pri vas?<\/strong>
Samo: Sam sem dobil \u017ee tri kuverte od ZPIZ-a. Sicer se \u0161e nisem upokojil, imam pa \u017ee 40 let delovne dobe, od tega 20 let \u010distega glasbenega profesionalizma. Pred 20 leti sem se za\u010del ukvarjati s svojim osnovnim poklicem, to je z ra\u010dunovodstvom, ki se mu posve\u010dam \u0161e danes. Po operaciji hrbtenice sem pustil tenis in smu\u010danje ter odkril tek na smu\u010deh in balinanje. Tako sem \u0161e pred statusom upokojenca postal balinar. Priporo\u010dam vsem, da si letom primerne hobije ‘pripravijo’ \u017ee pred upokojitvijo.<\/p>\n

Gusti, kaj pa pri vas, zdaj, ko ste dirigentsko palico prepustili sinu?<\/strong>
Gusti: Velikih sprememb ne pri\u010dakujem. \u0160e naprej bom dejaven, delal bom, pisal, u\u010dil in igral. V godbi bom pomagal, kolikor bom lahko. Sicer pa vsak dan \u0161e vedno prekolesarim od 7 do 10 kilometrov. In tudi pe\u0161 hodim v slu\u017ebo iz Zre\u010d v Konjice.<\/p>\n

Boris, kaj vam polni dneve poleg glasbe?<\/strong>
Boris: Po diplomi sem pet let samo igral s \u0160tajerskih 7. Namre\u010d, diplomiral sem ravno leta 1991, ko se je Slovenija osamosvojila. O\u010de mi je tedaj rekel, naj raje kar igramo, saj ne vemo, kaj bo. In tega sem se dr\u017eal vse do svojega 30. leta. Kasneje sem \u0161el v u\u010diteljski poklic. Rad delam z mladimi, ker me pomladijo.<\/p>\n

Na koncertu z zre\u0161ko godbo so mnogi prepevali va\u0161e pesmi. Kak\u0161en je ob\u010dutek po toliko letih, da ljudje \u0161e vedno znajo va\u0161e pesmi in se jih veselijo?<\/strong>
Samo: Bil sem presene\u010den, saj imamo zdaj \u017ee mi kak\u0161ne te\u017eave z besedili, ljudje pa jih \u0161e vedno znajo. To je najve\u010d, kar lahko glasbenik do\u017eivi, da ljudje poznajo njegove pesmi in prepevajo z njim. Ve\u010d ni.<\/p>\n

\"\"
Ansambel \u0160tajerskih 7 je na bo\u017ei\u010dno-novoletnem koncertu zre\u0161kih godbenikov obele\u017eil 40-letnico delovanja.<\/figcaption><\/figure>\n

Gusti, na va\u0161i majici pi\u0161e: ‘Ku pjhne\u0161, pjhni! Ku vdori\u0161, vdori!’. Razumem, ampak \u010demu je namenjen zapis, trobenti in bobnom ali \u010demu drugemu?<\/strong>
Gusti: Verjetno bi morali to vpra\u0161ati avtorje, na\u0161e godbenike, ki so mi to majico prinesli po koncertu. Neko\u010d so mi prinesli majico z napisom ‘\u017divleje nej potica’, kar sem najbr\u017e ve\u010dkrat povedal na kak\u0161ni vaji.<\/p>\n

Samo, kaj najbolj pogre\u0161ate iz najbolj aktivnih \u010dasov ansambla in \u010desa sploh ne pogre\u0161ate?<\/strong>
Samo: Ne vem, ni\u010desar ne pogre\u0161am. Zdi se mi, da smo do\u017eiveli ve\u010d, kot smo si mislili, ko smo za\u010deli kariero. Videli smo veliko sveta, predvsem spoznali veliko zanimivih ljudi, nastopali na razli\u010dnih prireditvah. Tudi ta na\u0161 zabavni del je bil pomemben, saj smo po du\u0161i skoraj bolj zabavni muzikanti. Za\u010deli smo namre\u010d z zabavno glasbo, a narodno-zabavna je tudi bila vedno nekje v ozadju. Do\u017eiveli smo veliko, igrali glasbo, ki jo radi igramo, ustvarjali svojo. Seveda smo tudi poustvarjali in zaigrali kaj drugega, ampak vedno zato, ker nam je bilo to v\u0161e\u010d. Nih\u010de pa nima vsega. Tudi pri glasbenikih je tako. Eni so imeli zlato plo\u0161\u010do, mi je nismo imeli. Ampak s tem, kar smo do\u017eiveli v teh 40 letih, mislim, da smo ve\u010dinoma zadovoljni. Naj ostali povedo, \u010de imajo isto mnenje.<\/p>\n

Podobno mnenje?<\/strong>
Boris: Moje mnenje glede uspehov je podobno. Jaz sem imel vedno \u017eeljo, da bi \u0161e kaj ve\u010d delali kasneje, ko se drugim ni ve\u010d ljubilo. Eni smo bili bolj za, eni manj, in potem se je naredilo malo manj. Zdaj smo se spet zdru\u017eili na odru, kar je super.<\/p>\n

Moram vpra\u0161ati, kak\u0161ne so mo\u017enosti, da bi kot ustvarjalni glasbeniki \u0161e napisali pesmi za nov album in ga morda pospremili v svet s koncertom?<\/strong>
Samo: Pribli\u017eno tako, kot da bi se Beatli ponovno sestali. (smeh) Malo se hecam, ampak ne verjamem. \u010casi so drugi. \u010casi albumov so \u017ee nekaj let mimo. Pesmi gredo v eter, a to ni ve\u010d eter, to je digitalno okolje. Neko\u010d si moral imeti album, da si lahko konkuriral za zlate peteline, kar je bila presti\u017ena nagrada. \u017dal so to v Sloveniji ukinili. To je bil slovenski grammy. Hrvatje \u0161e vedno imajo nagrado porin, mi pa nimamo ni\u010d. Imamo ogromno dobre glasbe in prav je, da se najbolj\u0161e nagrajuje. Takrat smo albume morali posneti, danes pa to ni ve\u010d treba.
\nNekaj pesmi smo \u0161e posneli, ampak tisti zlati \u010das ustvarjalnosti in igranja je za nas mimo. Ustvarjalnost ima svoje obdobje. Zelo redki so, ki vrhunsko ustvarjajo 40 let. Zdaj ne \u017eivimo ve\u010d tako kot takrat, ko smo bili iz tedna v teden v glasbi, veliko vadili in razmi\u0161ljali samo o tem. Zato ne verjamem. Nikoli ne reci nikoli, ampak izdaja albuma \u2013 to pa ne.
\n(NK)<\/p>\n\r\n