Prve krvodajalske akcije se je v domačem kraju udeležil pred 40 leti, pred dnevi pa je kri daroval že stotič.
Zdenko Jeseničnik iz Vitanja je kot 18-letni mladič prvič daroval kri 15. avgusta leta 1983.
Spominja se, da ga je k udeležbi na krvodajalski akciji v domačem zdravstvenem domu nagovoril oče, tudi reden krvodajalec. »Rekel mi je, naj ne bom mevža in grem z njim,« se za NOVICE v smehu spominja Zdenko, upokojeni rudar, ki se je pred dnevi v Vitanju udeležil svoje stote krvodajalske akcije.
Zdenko pravi, da je udeležba na krvodajalskih akcijah zanj postala rutina. Zadnjih 40 let se je akcij udeleževal redno, večkrat letno, tako v domačem Vitanju kot celjskem Transfuzijskem centru.
»Le kje pa bi dobili kri, ki jo nujno potrebujemo, če ne bi bilo nas, krvodajalcev?« odgovori, ko ga vprašamo, zakaj je lepo biti krvodajalec. Zdenko niti ne razmišlja o tem, koliko
življenj je morda rešil s tem plemenitim dejanjem.
Pravi, da je skrb za sočloveka zelo značilna za rudarje. »Kar tretjina rudarjev v velenjskem rudniku, kjer sem preživel vso svojo delovno dobo, se je redno udeleževala krvodajalskih akcij. Najbrž je to del nas, našega poklica.«
Želi si, da bi bilo več krvodajalcev
Zdenko si želi, da bi se več ljudi odločilo za darovanje krvi. Obenem je prepričan, da je v Sloveniji nujno ohraniti obstoječi sistem, ki temelji na prostovoljcih.
»Morda bi res več ljudi prišlo na akcije, če bi jim za to plačali. Toda ti, ki želijo plačilo, se ne zavedajo, da takrat, ko kri nujno potrebujejo, le-to dobijo brezplačno. V Avstriji darovalcu res plačajo, mislim da 40 evrov. Toda če pomislimo, da pri nas krvodajalcu pripada prost dan v službi, to pravzaprav v denarju znese vsaj še dvakrat toliko.«
Zdenko doda, da bo krvodajalec, dokler bo zdrav. Oziroma vsaj do dopolnjenega 65. leta starosti, dokler je pri nas mogoče darovati kri.
(NK, Foto: Facbook)
