Viktorija je 22-letna študentka zdravstvene nege z veliko željo po potovanjih in spoznavanju sveta. Le še nekaj mesecev jo loči do naziva diplomirana medicinska sestra, pred njo je le še pisanje diplomskega dela. Da je srčna in rada pomaga drugim, ni dvoma. Želja po pomoči tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo, je Vrholčanko konec minulega leta vodila v Gambijo, kjer je domačinom služila kot prostovoljka.
V Gambiji je opravljala delo v bolnišnici Kanifing General Hospital. A že ob prihodu tja je videla, da je nivo higiene v njihovih bolnišnicah slab oz. neprimerljiv z evropskim. »Šokiralo me je, saj nisem pričakovala, da bo v bolnišnici umazano, saj bi le-ta morala predstavljati čisto okolje za bolnike in tudi delavce,« pojasnjuje Viktorija. A to ni bilo edino negativno spoznanje … »Presenetilo me je tudi pomanjkanje materialov in pripomočkov za delo. Zanimivo je, kako se znajdejo kljub pomanjkanju. Da delo poteka nemoteno, moraš znati improvizirati.«
Čeprav je v Gambiji res videla veliko revščine, umazanije in slabih življenjskih pogojev nasploh, zanjo te besede te afriške države ne opišejo dovolj iskreno. »Na začetku zagotovo vidiš predvsem to. Vse te stvari so mi tudi povzročile začetni šok. A čez čas se tvoje videnje spremeni. Ko gledaš domačine, v njih ne vidiš revščine. Gambijci živijo življenje brez stresa, so vedno nasmejani, radi ti pomagajo in te sprejmejo medse. Družine in ljudje nasploh so med seboj zelo povezani.« Slabih življenjskih pogojev tam ne moreš zanikati, pravi Viktorija, a nasploh v Gambiji vlada drugačno vzdušje: »Na ulicah ne vidiš žalostnih ljudi, vidiš nasmejane obraze. Gre za ljudi, ki živijo preprosto življenje in so ponosni na svojo državo in kulturo, ki jo imajo.« Gambija očitno ni brez razloga oklicana za nasmejano obalo zahodne Afrike. »Komaj čakam, da se enkrat vrnem nazaj,« pravi Vrholčanka, ki se je z afriške celine vrnila šele decembra. (A. Sobočan)
Prispevek je v celoti objavljen v aktualni marčevski številki Bistriških novic.