V Celju ne zaznavajo potreb po pro bono ambulanti

Vsa večja slovenska mesta imajo pro bono ambulante, pa vendar je nismo zasledili v nobenem političnem programu celjskih strank, čeprav je v Celju nimamo. Govorimo namreč o pro bono ambulanti s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Izraz pro bono je latinskega izvora in pomeni opravljanje brezplačnega dela. V takšnih ambulantah občanom brez zavarovanja pomagajo zdravniki in medicinske sestre, ki za svoje delo niso plačani.

Vsa večja mesta jo imajo
Tovrstne ambulante so že v Ljubljani, Kopru, Novi Gorici, Mariboru in Kranju. Tudi v Celju se je že leta 2009 govorilo o odprtju pro bono ambulante, leta 2016 pa naj bi takratni strokovni direktor ZD Celje Milan Rajtmajer celo dejal, da v Zdravstvenem domu (ZD) Celje razmišljajo, da bi odprli ambulanto pro bono, ker je povpraševanje zelo veliko. Povezali naj bi se z upokojenim zdravnikom, lokacija ambulante pa bi morala biti nujno v mestnem središču.

V Celju ni potrebe
Očitno so se v dveh letih zgodile velike spremembe, saj očitno povpraševanja ni več. Na naše vprašanje, zakaj takšna ambulanta v Celju po vseh teh letih še ni zaživela, strokovni vodja Zdravstvenega doma Celje, Marko Drešček odgovarja: »V Celju nismo zaznali potreb po taki ambulanti. Prebivalci imajo v večini vsi izbrane osebne zdravnike, kakšnega brez zavarovanja pa smo v preteklosti v primeru nujnega stanja vedno brezplačno oskrbeli v dežurni ambulanti ZD Celje, sedaj pa to dejavnost izvaja Urgentni center Celje v SB Celje.« Dodaja še, da podatka o tem, koliko oseb v Celju potrebuje takšno obravnavo, nimajo. Predvidevajo pa, da jih ni veliko, saj bi v nasprotnem primeru to potrebo zaznali.

Najstarejša je v Ljubljani
V okviru Zdravstvenega doma Ljubljana – Bežigrad je v januarju 2002 pričela delovati v Sloveniji najstarejša pro bono ambulanta s posvetovalnico za osebe brez zdravstvenega zavarovanja. Ustanovili so jo Zdravstveni dom Ljubljana, Mestna občina Ljubljana in nevladni organizaciji Župnijska Karitas Štepanja vas ter Slovenska filantropija. V njej zdravniki in drugih zdravstveni, strokovni ter tehnični delavci delajo prostovoljno. Pomoč nudijo predvsem osebam brez stalnega prebivališča in osnovnega zdravstvenega zavarovanja ter tistim, ki sicer imajo osnovno zdravstveno zavarovanje, nimajo pa kot tujci, begunci oziroma azilanti pravice do dodatnega zdravstvenega zavarovanja, a potrebujejo nujno še druge oblike pomoči.