Anja Kotnik iz Poljčan je tolmačica slovenskega znakovnega jezika. Po izobrazbi je sicer pomočnica vzgojiteljice, vendar jo je pot po šolanju ponesla drugam – v vode tolmačenja. Anja pravi, da sta njena največja motivacija in učitelja že od nekdaj bila njena starša, ki imata okvaro sluha. »Že od malih nog sem opazovala starše, ko so se pogovarjali v slovenskem znakovnem jeziku. Večkrat sva z bratom šla v njihovo društvo, saj je bil moj ati predsednik društva in naju je vključeval v različne aktivnosti.«
Kako pravzaprav sploh začeti s tolmačenjem?
Poljčančanka pojasnjuje, da je sprva morala opraviti nacionalno poklicno kvalifikacijo: »To je bila zelo zanimiva izkušnja, saj sem jo po dolgotrajnih pripravah po spletu naključij opravljala ravno osem dni po porodu. S tolmačenjem sem pričela, ko je bila hčerka stara 11 mesecev in je že šla v vrtec. To delo me zelo veseli in zadovoljna sem, da lahko s tolmačenjem pomagam gluhim v različnih življenjskih situacijah.«
Anja pojasnjuje, da je po navodilih Združenja tolmačev za slovenski znakovni jezik priporočen čas tolmačenja nekje od 15 do 20 minut, nato pa bi se moral tolmač zamenjati. To pa je v veliko primerih nemogoče, saj je običajno prisoten samo en tolmač. Izpostavi, da se predvsem na kakšnih predavanjih zgodi tudi, da je posamezna beseda strokovna in v slovenskem znakovnem jeziku zanjo ni ustrezne kretnje. »Takrat običajno črkujem ali pa se dogovorimo za novo kretnjo,« pove.
Pri delu tolmača pa je poleg znanja slovenskega znakovnega jezika pomemben tudi kodeks oblačenja. Oblačila tolmača morajo biti črna, saj so roke opaznejše ob temnih oblačilih.
Zakaj se tolmači v času epidemije vse pogosteje pojavljajo na televiziji, pa v prihajajoči majski številki Bistriških novic. (Anja Sobočan, foto iz arhiva A. Kotnik)
