Tina Konec sodi med najbolj perspektivne mlade akademske slikarje pri nas. Da bo življenje posvetila likovni umetnosti, se je odločila že kot desetletna deklica.
Tina, umetnost je… Kako bi nadaljevali stavek?
Definicija umetnosti je večplastna in izmuzljiva, vsak posameznik jo lahko povzame na svoj način. Sama pravim, da je umetnost gonilna sila družbe. Kultura oziroma razvitost kulture neke družbe kaže na njeno splošno razvitost in zrelost.
Kaj trenutno ustvarjate?
Trenutno delam na novi risarski seriji, ki je idejno tlela že več let.
Že kot majhna deklica ste se menda radi zadrževali v očetovem ateljeju v Oplotnici. Je res, da ste že pri šestih letih uporabljali olje na platnu?
To je res, moj oče je v času mojega otroštva vedno slikal v omenjeni tehniki. In res je bilo okrog mojega šestega leta, ko mi je pripravil majhno stojalo in majhno platno, na katerega sem naslikala tulipane pred našo hišo. To je bila moja prva slika, pred tem sem zmeraj risala.
Zakaj vam je tako mikaven likovni svet?
Biti umetnik ne pomeni, da rad ustvarjaš v svojem prostem času. Prav tako ne pomeni, da to počneš le poklicno. Svet umetnosti te vzame celega. Biti umetnik je poslanstvo in način življenja! To je življenje, v katerem se hobi in poklic stapljata. Svet umetnosti zahteva celega človeka. In kar je najbolj pomembno, takšno življenje te izjemno veseli, saj pri ustvarjanju izhajaš iz sebe, si zvest sebi. In ob vsem tem še uživaš! Pa ne le med umetniškim procesom, veseli te vse, kar je s tem povezano.
In kdaj ste si rekli – akademska slikarka bom!
Tega trenutka se zelo dobro spomnim. Imela sem deset let. Z mamo in očetom sem se udeležila zaključne prireditve Likovnih prijateljevanj v Slovenskih Konjicah. Ko sem občudovala razstavljene slike, sem pod vsako prebrala napis »akademska slikarka« oziroma »akademski slikar«. Očeta sem vprašala, kaj ta izraz pomeni in povedal mi je, da je to naziv, ki ga prejmeš, ko zaključiš akademijo in slikanje postane tudi tvoj poklic. Takrat sem se odločila, da bom akademska slikarka tudi jaz! (smeh) In to je bila tako močna odločitev, da je v kasnejših letih odraščanja nisem nikoli spremenila.
Po diplomi iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ste tudi magistrirali iz iste smeri. Za vas pravijo, da ste akademska slikarka, ki se je našla v risbi.
Risba je v osnovi prva fizična sled, ki jo človek ob svojem izražanju pusti za seboj. Gledano z vidika razvoja človeštva se risba najprej pojavi v sklopu jamskih poslikav, botrovala pa je tudi razvoju pisave. Vsak otrok začne najprej risati, ko vleče črte in dela nekakšne »krace.«
Danes je risba samostojen likovni medij. Poleg tega pa lahko prav tako predstavlja skico, zasnovo ali študijo in je obenem tudi osnova vsem drugim vizualnim oblikam ustvarjanja, kot so slikarstvo, kiparstvo, arhitektura, oblikovanje…
Ne glede na vse to, sem sama od nekdaj najraje risala. Risba mi je bila vedno najbližja, saj v sebi nosi omenjeno prvobitnost, enostavnost in iskrenost.
Laiki vidimo vašo prepoznavnost v risanju drevesnih vej. Lahko ta vaša dela razumemo tudi v kontekstu pozivov k bolj odgovornemu odnosu do narave?
Moje delo je večplastno in je lahko razumljeno v številnih kontekstih. Eden od njih je zagotovo odnos do narave. Spoštujem jo. Narava je naše primarno avtohtono okolje, zato se človek v njem podzavestno umiri. Narava ne skopari s svojimi blagodejnimi učinki. Dokazano je tudi, da že samo pogled na fotografijo gozda na človeka deluje pomirjevalno. Žal pa čas, v katerem živimo, in sistem, znotraj katerega funkcioniramo, delujeta v smeri, ki človeka odtujujeta od prvotnega stika z naravo. To je zaskrbljujoče, saj številni ljudje pogosto prepozno občutijo posledice, ki se kažejo v izgorelosti, preobremenjenosti in podobnem. S svojim delom tako opozarjam na rahlo pozabljen občutek in učinek, ki ga imajo na nas drevesa oziroma narava nasploh. In na to, kako pomembno je, da se tega zavedamo. Posledično se preko tega mojega dela odpira še kritika družbenega oziroma sistemskega, mačehovskega in paradoksalnega odnosa do narave. Če samo pomislimo na enormna izsekavanja tropskega deževnega gozda v Južni Ameriki in na globalno onesnaževanje. Vse to se kaže v premnogih škodljivih stranskih učinkih. Se bomo ozavestili, prebudili in spremenili? (Foto: Ada Hamza, Ravnikar Gallery Space)
(Intervju v celoti pa v tiskani izdaji NOVIC)
