Osem let zapored je bil minister za gospodarstvo, v treh vladah. Takrat je Slovenija beležila visoko gospodarsko rast. Med epidemijo kovida se je testiral več 10-krat; še danes se v množici ljudi ne počuti povsem lagodno. I feel Slovenija, blagovno znamko je nameraval s turizma prenesti na vso gospodarstvo. Mogoče bo to še uresničil. Le streljaj stran od olimskega samostana je njegova tipična mala slovenska kmetija. Zanjo ima vizijo. Zdravko Počivalšek
Danes ste prišli iz Podčetrtka oziroma Olimja. Predvidevam, da nekaj več časa preživite doma, kod pred leti.
Ja, moram reči, da mi je zdaj po že treh letih, odkar sem Olimje videl samo ponoči, kar prijetno v naših lepih krajih. Slovenci smo taki, da radi potujemo, ampak najlepše je pa vedno doma.
Ste se pripeljali sami? Pred leti so vas tudi drugi vozili?
Vedno sem se vozil sam, v politiki pa ne, to pa drži, tam je drugačen urnik. Moram povedati, da v mojih skoraj osmih letih v Ljubljani nisem več kot dvakrat prespal tam. Kjerkoli v Sloveniji sem bil, sem šel domov v Olimje, zato pravim, da sem Olimje v tistih osmih letih gledal bolj kot ne ponoči. Drugače pa moram reči, da je bil ta prometni del še najlepši del mojega ministrovanja. Avto je bil moja pisarna. Delal sem tisto, kar sem moral, kar sem želel in toliko, kot sem želel. Se pravi, so bile to moje dve, tri ure na dan za dušo.
Kaj ste navadno počeli v avtomobilu v teh zelo dolgih relacijah?
Telefon, računalnik, delal sem priprave na sestanke, zbiral ideje. Tudi z voznikom sva se znala kaj pogovarjati, ampak večina je bilo delovno. Avto je bil moja pisarna.
Pa kaj pogrešate Ljubljano danes?
Ljubljano sem najbolj pogrešal, ko sem študiral. Ko sem leta 1981 diplomiral, me je tam do leta 1984/85 vedno grabilo, da bi tam ostal in živel. Potem pa sem v teh petih letih preživel to mrzlico Ljubljane, ki je bila zame kot študenta in je še danes res lepo mesto z dušo.
Potem pa sem se privadil nazaj na Olimje in moram reči, da na tej moji lokaciji uživam, ker grem lahko v uri in četrt, ali uri in pol, odvisno od prometa, do Ljubljane, v 50 minutah do Zagreba, Gradca, skratka živim v Olimju, diham pa široko.
Doma v Olimju imate tudi kmetijo?
Ja, nekaj malega. Deset hektarjev obdelovalne površine, od tega je tri hektarje gozda. Ukvarjal sem se z govedorejo, ampak to gre bolj za ekstenzivni način in to sem vse skozi delal, predvsem zaradi duše, zato da sem se po napornem delu sprostil. Sem pa zdaj prišel v eno obdobje, kjer pa moram reči, da se ukvarjam z razmišljanjem, kaj in kako naprej.
Če sem čisto odkrit, sem se s tem začel ukvarjati že zadnjem mandatu, ko smo govorili tudi o samem kmetijstvu in sem se vprašal, kaj bo pri meni doma, na tej kmetiji, čez deset let. Imam sina in hčerko. Takih kmetij, srednjih, malih in tudi velikih je v Sloveniji ogromno in vsi si morajo postaviti to vprašanje, zato ker kmetija brez ljudi, ki jih mora živeti, ne more živeti naprej. Jaz vem, če se fokusiram nase, da je naša vas ena najbolj, če ne najbolj obiskana vas v Sloveniji, preko 100 tisoč ljudi na leto pride k nam pogledat različne atrakcije. Ob tem razmišljam, da tudi mojo kmetijo transformiram v smeri turizma, pa ne v smislu nočitev in gostinstva, te ponudbe imamo kar nekaj in je dobra, ampak v smeri nekih dodatnih zelenih, naravnih atrakcij.
Kaj konkretno imate v mislih?
To še ni za v javnost, zato ker moram razčistiti še s tistimi, ki bodo morali delati, zato ker jaz bom sicer pomagal, bom delal, ampak sam se pa te zgodbe ne grem. Tukaj mislim na moja sina in hčer.
Za vaše živali ste enkrat dejali, da so to vaše lepotice?
Ja, dobesedno mislim tako. Sicer imam zdaj manj živali, imam še vedno dve kobili in pa nekaj telic v hlevu, ki poskrbijo zato, da so travniki obdelani. Jaz sem zrasel na kmetiji, študiral sem agronomijo, svojo poslovno pot začel v kmetijskem kombinatu, potem v zadrugi, pa v mlekarni, vse skupaj je povezano s kmetijstvom. Vse to je globoko v meni, tako da si ne predstavljam, da ne bi najprej živel v naravi, drugič pa, da bi ne bil v stiku z naravo, z delom pa polnil sebe in pa svojo dušo.
Če pogledava z druge plati. Je za kmeta in kmetijstvo danes dovolj dobro poskrbljeno oziroma ali danes dovolj resno jemljemo kmetijstvo, zlasti mladina?
Absolutno ne, pa ni toliko problem mladine, ki ga ne jemlje dosti resno, problem je politike in pa države. Jaz mislim, da smo zdaj na enem hudem, velikem križišču, kar se kmetijstva tiče in če hočete videti, pa nič za šalo, kar za res, kje bo naša krajina čez 60 let, se zapeljite lepo čez Sotlo in poglejte, kakšna bo Slovenija čez 60 let. Pri naših sosedih je v tem trenutku 30 do 40 odstotkov ravnih površin neobdelanih, tega v Sloveniji še ni, ampak gremo v to smer, če ne bomo sprejeli ukrepov, s katerimi bomo omogočili, da se bo dalo tudi na kmetiji dobro in spodobno živeti.
Ampak ne živeti, da preživiš, ampak da boš lahko na kmetiji živel tako, kot živijo tudi ostali. Način življenja, ne samo delo, je razlog, da se mladi za to ne odločajo in tako kot v ostalih delih gospodarstva, kjer se zadeve selijo v nepredvidljivo, nestabilno in neprijazno poslovno okolje, tako je tudi na kmetijskem področju. Z zadnjim setom zakonov se mi zdi, da se poskuša zabiti še zadnji žebelj v krsto tistim, ki delajo. Mi moramo poskrbeti za to, da bo naša krajina, da bo Slovenija obdelana, čista, pokošena in za to skrbijo kmetje. Če tudi ne bo ekonomskih razlogov, bomo morali poskrbeti, da bodo plačani za to, da bodo skrbeli za urejeno krajino.
Največja težnja je na državi?
Ne na državi, da bi država delala, ampak država na vseh področjih ustvarja pogoje, da lepo živimo, da lahko delamo, da imamo od česa živeti in to je v zadnjem času še posebej problem.
Vi ste pred vstopom v politiko bili v gospodarstvu. Bili ste tudi menedžer leta. Če danes primerjate gospodarstvo in politiko. Kje ste se bolje znašli?
Jaz sem vedno bil in tudi zdaj diham z gospodarstvom. Če hočete razliko med politiko, gospodarstvom ali direktorovanjem in politiko. Če si direktor, moraš sprejemati odločitve, ki so za tiste, ki se jih tiče, težke. Posegajo v njihove navade, način dela. Ko sem bil direktor, sem delal po načelu, da je bil dogovor vedno demokracija. Ko smo se pogovarjali, kaj bomo naredili, smo to naredili timsko, vsak je povedal svoje mnenje in smo naredili tisto, kar smo ocenili, da je najboljše. Izvedba tega, kar smo se zmenili, je pa diktatura. V politiki je drugače. Politiki govorijo tisto, kar bi ljudje radi slišali. Jaz sem se držal tega, da sem tisto, kar sem mislil, govoril in tudi delal. In to je velikokrat povzročilo težave, ki sem se jih moral na neki način lotevati tako ali pa drugače vseh osem let in potem pač dobiš oceno, da nisi dober politik.
To imam iz gospodarskega sektorja, jaz mislim, da je to prav, seveda pa je z resnico marsikdaj težko priti skozi.
Kaj pa je bilo recimo pri gospodarstvu pred petnajstimi leti drugače, kot je danes?
Jaz sem začel delati leta 1981 v kmetijskem kombinatu Šmarje, ki se je transformiral, bil v težavah in zelo zgodaj sem postal krizni menedžer. V Jugoslaviji smo ustanovili, po zakonu o zadrugah, Kmetijsko zadrugo Šmarje pri Jelšah, ki je še danes zelo uspešna, ali pa ena uspešnejših, ekonomsko močnejših zadrug v Sloveniji. Leta 1993 sem odšel v Mlekarno Celeia, ki je bila čisto na dnu pred bankrotom in nam jo je uspelo sanirati.
Konec koncev sem v vseh štiri podjetjih, kjer sem delal, bil krizni menedžer. Nekatere moje navade so bile privzgojene v tej smeri. To so bili časi, ko smo imeli še, če malo za šalo povem, za jogurte, bele lončke. Kot začetnik v tistem poslu sem v tujini videl, da je to drugače, pa smo to prenesli. V gospodarstvu je zanimivo, če se tega lotiš po zdravi kmečki pameti in ko nekaj znaš, nekaj vidiš, to umno spraviš skupaj, se da marsikaj narediti. Mojo kariero bi, v tem poslovnem smislu, lahko označil tako, da sem v vsako podjetje, v katero sem prišel, najprej moral poskrbeti za to, da smo delali za firmo, tako kot da bi bila naša. To se smešno sliši, ampak tako je bilo. In če rečem, da sem vse štiri firme saniral na način, da smo te odnose uredili, se pravi si tam, si odgovoren za to, da se nekaj dela na najbolj racionalen način in v korist podjetja. In če to tako delaš, večina zgodb gre lahko v pozitivno smer. Če sem čisto odkrit, sem vse zadeve, ki sem jih dobro naredil, naredil po zdravi kmečki pameti.
In pod to predvidevam, da štejete tudi to, koliko zaslužiš, toliko lahko porabiš.
To je moja mantra. Že ko sem bil majhen, sta me starša naučila, da lahko mi kot družina potrošimo toliko, koliko bomo zaslužili. To gre iz družine, na podjetje in to sem poskušal prenesti tudi v politiko. V politiki sem bil, kar se tega tiče, najmanj uspešen.
Vse težave v politiki, ki jih imamo mi kot Slovenija, izvirajo po večini iz tega, da bi mi več potrošili, kot pa naredimo. Jaz temu zdaj rečem, da je zlo, v katerem smo generirano za delilno ekonomijo. Mi danes ne pridemo v situacijo, da bi razpravljali o tem, da je treba tudi na nivoju države najprej nekaj narediti, potem pa lahko potrošiš. Danes se pogovarjamo samo o tem, kdo bo dobil več, o različnih reformah, o javnem sektorju, kot da je od Boga dano. Ne, ni, nič ni od Boga dano. Slovenija ima samo en motor, mi nimamo nafte, plina, imamo dva naravna vira, imamo vodo in les. Z vodo, kolikor toliko gospodarimo, jo izkoriščamo, malo za energijo, malo za pitje, jo čuvamo in prav je tako. Imamo še les, ki ga še posekati ne znamo. Šest milijonov kubikov imamo na leto etata. Mi ga posekamo še pol od tega ne, še skurit ga ne znamo. Mi se trudimo, zdaj in smo se, tudi, ko sem bil minister, za to, da bi lesno, predelovalno verigo naredili na način, da bi lesu dodali vrednost doma, ne pa da izvažamo hlode, tako kot leta 45. Bili smo že visoko, pa smo padli, in zdaj če pretiravam in se norčujem, smo ponovno na letu 45. Torej tega nimamo. Kaj pa imamo? Imamo pa gospodarstvo, izvozno usmerjeno in od tega živimo.
To kar mi naredimo, generira vse to, kar rabimo in zato moramo skrbeti, da ta naš motor deluje, da ima olje, da ima vodo, da je ohlajen, da se ne pregreje, da ustvarja, da lahko trošimo, da se lahko ti, ki zdaj govorijo, kaj bodo komu dali, pogovarjajo o tem. Če nimamo te tehtnice, je vse skupaj zaman.
Menite, da ljudje pretežno živimo tako, da so nam bolj važni odhodki kot prihodki?
Mislim, da je družinska ekonomija še najbolj surova. Eni lahko, z nekimi modeli živijo in trošijo več kot ustvarijo, večina je v svojih okvirjih. Pričakoval bi in pričakujem, da bomo končno prišli do tega, da se bomo pred volitvami začeli pogovarjati o tem, o denarnici, kje bo bolj polna. Pri teh ali onih. Ne pa da govorimo o ideologiji, o zgodbah, ki so stare 70 let. Aktivno sem bil udeleženec dveh volitev. Leta 2018 sem bil izvoljen. V mojem okolju, s to logiko, ki jo zdaj govorim, leta 2022 sem dobil še več glasov kot leta 2018, ampak ker stranka ni dobila dovolj, nismo šli v parlament. Obakrat sem mislil, da bo konec tega, da se bomo pogovarjali, kdo je bil kje leta 1941 ali pa 1945. Zame je bilo in je pomembno, ali bo moj sin leta 30 živel v Sloveniji ali na Novi Zelandiji. O tem se moramo vprašati in moramo priti do tega, da je gospodarstvo dejavnost, od katere živimo in ne morejo zdaj eni in drugi si to lastiti in deliti, ampak moramo ustvariti pogoje, da bomo boljši.
Sanjam, sanje so dovoljene, da to naredimo. Verjamem, da bomo ljudje, Slovenci in Slovenke, korak po korak le prišli do tega, da ne bomo gledali nazaj, ne levo, ne desno, ampak naprej in jaz mislim, da taki medije kot ste vi, prispevajo k temu, da se osvobodimo zgodovine, ki je pomembna, ampak ne toliko, da nas bi ovirala še naslednjih 100 let.
Bili ste v Mlekarni Celeia, potem ste šli tudi v Terme Olimia.
Jaz nisem nikoli razmišljal, da bom delal v turizmu, študiral sem kmetijstvo. Danes zase mislim, da me ljudje gledajo skozi to, kaj sem delal. V zadnjem obdobju me gledajo kot človeka, ki nekaj ve o turizmu. Jaz zase mislim, bom prepotentno rekel, da še danes največ vem o živilsko predelovanju industriji, tudi o kmetijstvu, pa za tisto ne bi rekel, da vem največ, ampak za živilsko predelovalno industrijo pa sem prepričan, da vem ogromno, pa čeprav že 25 let nisem več v njej, vendar vseskozi spremljam, kaj se dogaja. To je en pomemben segment, ki omogoča našemu kmetijstvu ali pa je omogočalo, ali bo še naprej, da bo kmetijstvo uspešno.
Ko smo sanirali Mlekarno Celeia, sem dobil ponudbo člana nadzornega sveta Atomskih toplic, ker so imeli lastniške, privatizacijske peripetije. Do takrat sem v svoji karieri, na njih šest do osem let menjal službo. Sem človek, ki ko pride nekaj delat in, ko me ni več strah, je čas, da moram nekam, kjer me bo strah spet, moram zamenjati službo. Ne smem biti v coni ugodja. In ko sem to priložnost dobil, sem se odločil, da ta izziv sprejmem, predvsem zaradi tega, ker sem tam doma in ker mi ni vseeno. Čeprav sem vedel, da v osnovi nisem do takrat delal v turizmu, sem se pa odločil in to mislim, da je bilo odločilno, da bom v turizmu delal tako, kot bi si želel, da bi nekdo delal, če bi jaz bil turist. In to na neki način z ljudmi, ki so bili od tam in moram reči, da sem tudi na to ponosen, zato ker smo prišli do tega, da nismo nekje blizu prometnih poti in je bil osnovni moto, biti drugačen. Drugačen tako, da se bo nekdo v Ljubljani odločil, da pride tja zaradi nas. Tja ne prideš slučajno, prideš zato, ker se odločiš, da greš tja in če se tako odločiš, moraš biti dober. Najprej smo prehodili skoraj celo Evropo in potem na neki način na naš kozjanski melos prevedli tiste investicije v kombinaciji z modernistično arhitekturo. Dal sem priložnost mladim arhitektom, ampak spet vse pod motom biti drugačen v pozitivnem smislu. Takoj na začetku smo imeli en velik problem, o katerem prej nisem razmišljal. Nemško govoriči gostje so začeli govoriti čez ime atom, Atomske toplice. Takrat smo to zadevo premislili in v sodelovanju z dr. Klinetom, s katerim sem sodeloval že v Mlekarni Celeia, smo se poslovili od imena Atomske toplice in se odločili za Terme Olimia. Tu moram reči, da sem doživel največjo težavo v svoji poslovni karieri. Ni bilo težje zgodbe kot ta, zato ker so se nekateri, ki so in jih razumem, kot je bil neke vrste začetnik Atomskih toplic, gospod Franc Renier, temu strahovito uprli. To je bilo brutalno. Spomnim se, da je bila oddaja na Radiu Šmarje o tem imenu. Podčetrtek je bil v času oddaje vas duhov, nikjer ni bilo nikogar. Vsi so to poslušali in po tisti oddaji je bil mir. Ljudje niso razumeli, da nimamo nič proti imenu Atomske toplice, ampak takrat je bila večina gostov Slovencev, danes je večina tujcev in dejstvo je, da atom in zdravljenje nista v korelaciji.
Že prej ste omenili, da ste bili v levi in desni vladi in na koncu tudi jeziček na tehnici in da nismo šli na nove volitve. Kje pa je lažje? V levi ali desni vladi?
Ja, lahko rečem, da sem bil v dveh pravih vladah, pa v eni nepravi ali pa v eni narobni vladi. Za kaj to govorim? Zato, ker je bilo v levih vladah dosti lažje. Ali si kaj naredil ali nisi kaj naredil, ali si naredil prav ali narobe, je bilo vse v redu, kar se medijev tiče. V desni vladi si lahko delal kar koli dobrega, pa ni bilo v redu. Pa to ni šala, to drži. Na koncu koncev bi rekel tako, v prvi vladi dr. Mira Cerarja, smo veliko govorili, pa nekaj tudi naredili. Na to vlado me spominja dosti dobrih zadev. Takrat je bil narejen temelj za ekonomsko rast, ki smo jo dosegli do leta 2022.
Morate vedeti, da smo mi šele leta 2017 dosegli predkrizno raven, da smo po zaslugi dr. Mramorja imeli uravnotežen proračun, koliko smo zaslužili, toliko je šlo v porabo. In tam ni bilo možno dobiti enega evra, če ni bilo osnove za to. V drugi vladi, to je pri Šarcu, nismo govorili nič, pa tudi nič nismo naredili v tistih dveh letih. V tretji vladi, ki jo je vodil Janez Janša, smo bile štiri stranke, dve leve in dve desne, zato pravim, da je bila to prva taka po dolgem času prava koalicija, smo pa malo govorili, pa veliko naredili. In sem ponosen na to, da smo že prej, kot sem rekel, ustvarili temelje za gospodarsko rast, ki se je potem v letih 17, 18 večala na 3 %, pa potem 5 % in zaključili smo leto 2022 z 8,2 % gospodarsko rastjo. To je rekordna za dolgo, dolgo nazaj. Po oceni OECD-a smo bili druga država po uspešnosti menedžiranja gospodarstva v krizi COVID za Dansko.
Zakaj je po vaše Slovenija pri vsakih volitvah tako razdeljena? Če rečemo, na eni strani na Janeza Janšo in na tistega drugega na drugi strani?
Jaz mislim, da bomo šli naprej, ko bomo prišli do tega, da bomo imeli tudi uravnotežen medijski prostor, čisto odkrito povedano. Zato, ker verjamem, da se bodo ljudje slej ko prej zavedali tega, da bomo volili tistega, za katerega mislimo, da nam bo pod njim ali z njegovim vladanjem šlo boljše in se nam bo v denarnici poznalo. Ne morem pa razumeti, da nekdo voli tako, da ima manj v denarnici, pa ploska taki politiki. Jaz imam navado reči tudi to, da vlada ne vlada. To si je treba razčistiti in naliti čistega vina. Vlada je za pokazati, zato, da so ministri krivi za neka dejanja. Vladajo pa v veliki meri ozadja, ljudje, potomci tistih, ki so bili zelo pomembni nekoč. Temu lahko rečemo tudi, da imamo zdaj vlado, ki je sestavljena iz »young in old boysev«. Kdo vlada? Ne vladajo ne levi ne desni, vladajo evri.
Kdo je od ministrov najbolj pomemben?
Potrebno je gledati vpliv vlade na nekaj. Dobra vlada je kot dobra ekipa. Imamo eno žogo, si jo podajamo. Predsednik vlade je play, potem morajo biti, če govorim po košarkarsko, razdeljene vloge, vsak odgovarja za svoje. Brez kolektivne igre ne bomo dobili rezultata, rezultat pa mora bit rezultat Slovenije. In ve se, kdo je odgovoren, se pravi predsednik vlade, finančni minister je pomemben z vidika odgovornosti za celoto, potem je pa vsak minister odgovoren za svojo zgodbo. Vsaj v eni od teh treh vlad smo imeli vsak svoj žogo in smo vsak na svoj koš igrali. In to se je potem pokazalo kot katastrofa in zaključek te vlade, pa še to pred tistim pomembnim covidnim dejanjem. Jaz imam rad, če je dogovor, dogovor, izmenjamo mnenja, se za nekaj dogovorimo, potem pa to tudi naredimo. In to je odvisno na ministrskem nivoju od ministra, na vladnem nivoju od predsednika vlade, ki mora biti pač vodja in pripravljen delati kolektivno.
In kdo je za vas osebno Luka Dončič Slovenske politike?
Če me vprašate za moje tri predsednike vlade, potem je daleč na prvem mestu Janša, sledi Cerar, zadnjega ne bi niti omenjal.
V času zadnje vaše vlade, v kateri ste sodelovali, je prišlo do epidemije. Ste kdaj pomislili, da se lahko kaj takšnega zgodi?
Ne, nisem. Pa tudi morate vedeti, da mi, kot mogoče ljudje mislijo, da smo nekaj več vedeli, nismo. Moram povedati, da se je bilo grozno peljati iz Olimja v Ljubljano. Res, da sem prišel najhitreje, kar je bilo možno, brez prehitre vožnje, zato, ker ni bilo niti enega avta na cesti, ampak je bilo grozno, strahotno v tem, da nismo vedeli kaj je in kaj bo. S časovne distance, takrat iz tople postelje komentirati je lahko. Poleg mojih težav z imenom Terme Olimia in Atomske toplice, čisto na drugem področju, iz drugih razlogov, druga zgodba, ki mi je bila tudi ta zelo težka.
Sestali smo se v Cankarjevem domu, bilo je 200 zdravstvenih delavcev iz cele Slovenije, bili smo štirje ministri s predsednikom vlade in ljudje so rjuli na nas, da nimajo zaščitnih sredstev. Od hudiča bi kupili za ne vem kak denar, da bi dobili. Ni bilo. To je bilo grozno, bilo je težko in mi smo, to zadevo kljub vsemu dobro oddelali, kot mala država smo zagotovili vsa zaščitna sredstva. Države so si med sabo kradle blago. Mi nismo imeli svojega letala, dokler nismo enega najeli, da je šel na Kitajsko in pripeljal na Brnik. Tisto, kar je prišlo po zemlji, so nam zaplenili.
Zaradi te epidemije ste imeli tudi hišne preiskave. Kako je, ko ti potrkajo kriminalisti na vrata?
Vse, kar sem delal, sem delal po zakonu, ki je veljal, po nalogah, ki sem jih dobil v okviru zakona.
To se je že pokazalo, pa se še bo pokazalo. Verjamem, da bo zgodba zaključena, tako da bo to, kar je bilo slabega, pozabljeno in moram reči, da ni prijetno, ampak nekateri morajo to delati, nekateri so pa akterji za delo. Ampak dokler se zadeva ne zaključi in se bo zaključila tako, kot sem povedal, pač nima smisla o tem govoriti.
Imate danes doma rezervne maske?
Mislim, da imam vsaki obleki, še vedno eno, in to iz čiste navade. Še vedno se neprijetno počutim, dokler ne pozabim, če sem nekje v skupini, kjer je veliko ljudi. Toliko mi je bilo vcepljeno, toliko sem delal z masko, toliko sem moral hoditi po svetu, tolikokrat sem se testiral, ne vem, če bi vam rekel, da sem bil testiran vsaj 70-krat, 80-krat in do konca nisem imel covida.
Prej smo že govorili, da ste bili v eni in drugi vladi. Menite, da so vam volivci mogoče zamerili to potezo, da ste šli potem tudi v desno vlado?
Jaz, ko sem šel leta 2018 na volitve, sem povedal, kaj zastopam, kaj zagovarjam in to sem zagovarjal. Na naslednjih volitvah sem dobil več glasov kot na tistih 18, tako da je možno, da je kje drugje to bilo, ampak dejstvo je, da sem prej bil v dveh vladah pa nisem imel interpelacije, potem sem dobil pa interpelacijo, mislim, da kot prvi minister, ki jo je dobil pred stotimi dnevi, ker so se dogajale zadeve, ki so pač terjale to, da se tista vlada zruši. Moram povedati tudi, da sem bil opozorjen, preden smo formirali to vlado, da bom nosil posledice odločitve za vstop v to vlado.
Od začetka sem bil tretiran kot nepomemben, niso se ukvarjali z mano, potem pa je bilo prepozno.
Boste napisali oziroma pišete knjigo? Kdaj jo lahko pričakujemo?
Ja, bom. Sem bolj počasen, ampak gre korak po korak, mora biti časovna distanca, moram emocije dati na stran, moram samo dejstva preliti na papir.
Se še imate namen vrniti v politiko?
Če bi bila dva pogoja izpolnjena, vedeti, kaj je treba narediti in s kom to narediti, potem ima smisel. Če imaš trenerja, oziroma playa, ki žogo podaja okoli in morajo vsi igrat, bi bil v ekipi,če pa imaš playa, ki sam vodi od koša do koša in sam meče, ti pa nosiš vodo, v takšni ekipi pa ne bi bil.
Niste član SDS-a, ste pa v strokovnem svetu.
Jaz sem še vedno član stranke Konkretno, nisem pa več predsednik te stranke. Sem pa na povabilo predsednika SDS-a sprejev nalogo vodenja strokovnega sveta za gospodarstvo, zato, ker verjamem, da je na tem področju treba neke zadeve narediti in v tem strokovnem svetu mislim, da smo štirje, ki nismo člani SDS-a, tako da mi je dovoljeno delati strokovno, če hočete, razmišljati o tem, kaj je dobro za gospodarstvo in to z veseljem delam.
Ste še v stikih s kakšnimi predsedniki vlad, s katerih ste delali?
Če sem čisto odkrit, sem v stikih samo z Janezom Janšo na teh odborih. Na kakšni prereditvi srečam Šarca, izmenjamo kako šaljivo besedo. Mi je pa žal, da nisem imel nobenega stika, odkar je šel iz politike, z Mirom Cerarjem. Bil je moj predsednik vlade, me je povabil v to vlado, ga spoštujem, zato ker smo takrat tudi kar nekaj naredili.
Kako pa ocenjujete današnjo politiko?
Najprej sem bil zelo, zelo vesel, da sem leta 2022 in 2023 zmogel popolnoma izključiti čitanje novic, spremljanje politike. Potem pa so se anomalije, pa jaz bom temu rekel bedarije, ker ta izraz uporabljam za kar nekaj vsebinskih del, ki jih delajo, tako nadaljevale, da sem začel s koncem leta 2023 spremljati malo bolj aktivno to dogajanje, pa moram reči, da me je jeza pritegnila nazaj.
In če to strnem, bi rekel, da je groza, da je stanje duha v tem trenutku na nekaterih področjih na dnu. In kaj mislim? Stanje duha, po katerem boste politike slišali grdo govoriti o gospodarstvenikih, o dobičkih. Dobiček je rezultat dobrega dela podjetja, delavcev in države in vsi moramo biti ponosni na to. Mi moramo delo spoštovati, dobiček je pozitivna zgodba. In v tem stanju duha, ki je zdaj zablojeno, je delo necenjeno, dobiček je pa sramota. Narobe svet. Prej sem govoril o motorju, ki ga imamo, ki mora biti podmazan in vlada, politika je za to odgovorna.
Mi moramo politiki nastaviti ogledalo, ali rastemo ali ne rastemo. Treba je priti z resnico na dan. Imamo tri ključne dejavnike, ki so negativni.
Produktivnost, s katero smo hoteli delati napredek in zmanjšati zaostanek za Avstrijo, bili smo tam na 92 %, pada. Se pravi, razlika med nami in Avstrijci se veča, Hrvati in Srbi tečejo hitreje kot mi. Gospodarska rast je nizka. Slovenija je ena od treh najbolj industrializiranih držav. Industrijska proizvodnja nam je padala. S tem ne moremo biti zadovoljni. Mi pa diskutiramo o delitvi, komu bomo dali več. Pa imamo težave v zdravstvu, težave v sektorju ostarelih … In to so zadeve, za katere je odgovorna država. Pa ne za to, da deli na prvem mestu, ampak za to, da ustvari pogoje, da bo gospodarstvo lahko več delalo. Mi lahko na dva načina več zaslužimo. Lahko dvignemo davke, to kar počnejo, pa na obstoječe obsege dobimo več, vendar bo šlo vse na navzdol in že gre na navzdol. Ali pa ustvarimo pogoje, da pri bolj ugodnem obdavčenju pridemo do tega, da bo več gospodarskih subjektov. Ne pa da jih bo manj, da se bodo selili v druge države. To je ključna zadeva, ki jo treba narediti. Treba je odpraviti bedarije, bedaste zakone in bedaste predpise.
Ponosni ste na naše kraje, na turizem in zato vas na suknjiču ves čas spremlja broška I Feel Slovenia.
I Feel Slovenia je blagovna znanka, ki bi si jaz želel, da bi bila krovna blagovna znanka. Jaz sem jo kot minister strogo nosil, nosim jo še zdaj, pa ne zato, ker bi imel karkoli za bregom, ampak sem ponosen na to, da se lahko s tem brandom identificiram. Če bi bilo po moje, bi bil ta I Feel Slovenia krovna blagovna znamka za slovensko gospodarstvo.
Tega nismo uspeli v dovolj veliki meri narediti, mogoče še kdaj bomo. Veste, blagovne znamke so zelo pomembne pri nastopih na trgih in zato se morajo vsi tisti, ki se spogledujejo z nekimi končnimi produkti, začeti tudi s tem okvarjati. Ko sem bil minister, smo bili zelo na neki način občudovani zaradi te naše blagovne znamke. Kdo pa naredi Slovenijo prepoznavno? Vložite kolikor hočete denarja. Mi politiki? Niti približno. Slovenijo prepoznavno naredijo dobri produkti in odlični športniki. Skakalci, kolesarji, Dončič, Boscarol, Akrapovič, še in še.
Katera destinacija v Sloveniji vam je najljubša?
Turizem je zgodba, ki ima eno rezervo za tisti del stika s kmetijstvom, kaj bo čez deset let na našem podeželju. Po mojem mnenju bo več turizma, seveda v enem razumnem sodelovanju ene in druge zgodbe. Sicer pa ima naš turizem štiri stebre. Na prvo mesto bom dal tega, kateremu sem sam pripadal, termalno zdraviliškega z neko tretjino, pa imamo zelo rastočega, če hočete gorskega, alpskega. Imamo okoli sto šestdeset planinskih koč in tukaj imamo še zelo veliko rezerve, seveda pa se je treba odločiti, ali hočemo več ljudi v gorah ali ne. Potem imamo obalo in pa mesta in vsak po svoje doprinese k turizmu. Največje rezerve vidim v zdraviliško-termalnem turizmu zaradi tega, ker če pogledamo demografsko strukturo Slovenije, Evrope, prebivalstvo se stara, ljudje ne hodijo več v te destinacije samo zato, da bi bilo post operativno ukrepanje, ampak preventivno za telo in dušo. Mi smo destinacija, ki jo lahko obiščemo večkrat letno, da si odpočijemo dušo in telo. In tukaj imamo velike rezerve.
S čim se ukvarjate danes? Od česa živite?
Lahko rečem, da delam tri sklope. Najprej moram poslušati svojo ženo in svetujem v njenem podjetju. Moja žena živi na Hrvaškem, ima tam podjetje, se ukvarja svetovanje o turizmu. Zanimiva zgodba, ker veliki investitorji na Hrvaškem, za razliko od slovenskih, tu pa tam angažirajo koga, ki kaj ve o turizmu, pa potem gredo v investicijo. Ne rečem, da tudi v Sloveniji ni tako, ampak to delam na Hrvaškem. Miselno se trenutno ukvarjam, potem pa tudi izvedbeno, s transformacijo moje kmetije v to, na kak način bo lahko živela še naprej. Za hobi pa vodim ta strateški svet za gospodarstvo. In od leta 2022 sem upokojen. Takrat sem imel oddelanih 40 let in napolnjenih 65 let čiste igre.
