Je olimpijska, svetovna in evropska prvakinja. Zmagovala je, ker se je sama odločila, da bo zmagovalka. Takšne oblikuje le šola celjskega juda, Marjana Fabjana. Danes je supervajzerka sodnikov na svetovnih judo prizoriščih. A vedno se vrača v Celje. Tu je doma. Ponosna Celjanka. Tudi naj Celjanka. Tina Trstenjak je v svoji karieri dosegla 2 olimpijski medalji, 4 svetovne, 7 iz evropskih prvenstev, kar je največ kar je kdorkoli v Sloveniji v judu dosegel.
Tina, že nekaj časa ne tekmuješ, ampak še vedno si močno prisotna v judu ali džudu?
Oboje je pravilno. Mi smo v Sloveniji morda malo pobalkanizirali in pogosto rečemo “džudo”, medtem ko Japonci uporabljajo “judo”. Sama uporabljam oba izraza, odvisno od sogovornika in konteksta. Pomembneje kot sama beseda pa je to, da je judo moj šport, v katerem sem se razvijala, rasla in dosegala uspehe.
Si oseba, ki je v svojem športu osvojila vse, kar je bilo mogoče. Osvojila si evropsko prvenstvo, svetovno prvenstvo in olimpijski medalji. Kaj od tega ti največ pomeni?
Vse tri zmage mi pomenijo ogromno, ampak olimpijske igre imajo poseben pomen. Ko sem zmagala, sem postala šele osma Evropejka, ki ji je to uspelo od leta 1964, ko je bil judo prvič na olimpijskih igrah. Tako da recimo, da sem najbolj ponosna na to, da sem bila hkrati evropska, svetovna in olimpijska prvakinja.
Pa tudi v Celju si pobirala priznanja in nagrade. Bila si večkratna športnica Celja, tudi športnica Slovenije, pa naj Celjanka, … Katera od teh nagrad ali priznanj ti največ pomeni?
Vsako priznanje je posebno in mi pomeni ogromno. Mogoče pa priznanja iz domačega okolja nosijo še malo večjo težo. Ogromno mi pomeni, da sem bila naj Celjanka, pa osemkrat športnica leta, kar mislim, da je poseben dosežek.
Kako je tvoje uspehe sprejela lokalna skupnost? Jih je dovolj prepoznala pa na nek način tudi izkoristila?
Mislim, da so ljudje, ki so spremljali judo, moje uspehe prepoznali. Ali so bili dovolj izpostavljeni, težko rečem. Lahko bi bilo več, lahko manj, ampak to je zdaj že preteklost. Jaz zdaj hodim po neki drugi poti, še vedno sem v judu, tako da gledam samo naprej in se ne obremenjujem s tem.
Vem, da so te že večkrat vprašali, ampak vendarle … Zakaj si izbrala judo? Zakaj ne kakšen drug šport, recimo smučanje?
Judo sem začela trenirati leta 1998, ko sem bila stara osem let. Moji starši so me vedno spodbujali k športu, vendar je imela mama eno pravilo – lahko sem izbrala katerikoli šport, a sem ga morala trenirati vsaj eno šolsko leto. Preizkusila sem več športov, med drugim tudi ples, ki mi ni bil preveč všeč, in plavanje. Do juda pa sem prišla precej naključno. Moja stara starša sta živela blizu judo kluba, in ko smo se večkrat peljali mimo, me je vedno fasciniralo, koliko avtomobilov je parkiranih tam. Starše sem prosila, naj me peljejo na trening, a me sprva niso. Ko sem jih ponovno vprašala, sta me končno peljala – in tako sem ostala pri judu. Kot otrok sem zelo uživala, saj smo se veliko igrali in hkrati učili.
Se spomniš svoje prve zmage?
Iskreno povedano, prve zmage se ne spomnim, saj je bilo to res že dolgo nazaj. Na začetke pa gledam zelo pozitivno, saj sem v tem res uživala. Nisem bila najbolj talentirana in nisem zmagovala že od začetka. Pogosto sem bila tretja od treh ali štirih tekmovalk, včasih sem izgubila že prvo borbo. Kljub temu so me starši vedno podpirali, saj sem si sama želela trenirati in sem v tem res uživala.
Praviš, da nisi bila talentirana, a vendarle si dosegla vse kar je bilo mogoče Kako to? Kaj je bilo ključno? Trdo delo? Vztrajnost?
Mislim, da je bil ključ vztrajnost in trdo delo. Vedno pravim, da trdo delo premaga talent. Pogosto se zgodi, da nadarjeni športniki niso tako zavzeti pri treningih, saj želijo z minimalnim trudom doseči čim več. Po drugi strani pa tisti, ki morda nimajo toliko naravnega talenta, a so pripravljeni garati, lahko dosežejo veliko več.
Trener Marjan Fabjan je močno vplival na tvojo kariero. Kako si ga prvič spoznal in kakšen je bil ta trenutek?
Iskreno se prvega stika z njim niti ne spomnim. Proti koncu osnovne šole sem začela trenirati v prvi skupini pri njem. Na začetku sicer ni bil moj glavni trener, vendar je bilo že od nekdaj znano, da pri njem veljajo red in disciplina, s čimer se popolnoma strinjam. Vrednote, ki sem jih pridobila v klubu, mi še danes pomagajo pri nadaljnji poti.
Vedno poudarjaš red in odrekanje. Kaj konkretno si morala žrtvovati?
V našem klubu je bilo nenapisano pravilo, da na priprave in tekmovanja nismo smeli nositi telefonov, računalnikov ali tablic. Brez teh naprav smo si čas krajšali z branjem knjig ali poslušanjem glasbe – takrat še na iPodih. Poleg tega je bil judo osrednji del našega življenja, kar je pomenilo veliko odrekanj na drugih področjih.
Kako je bilo s šolo? So te razumeli?
V šoli mi ni šlo najbolje. Nikoli nisem bila zgledna učenka, saj mi je šport pomenil veliko več kot šola. V srednji šoli sem celo izjavila, da ne potrebujem mature, ker bom imela olimpijsko medaljo. Na koncu se je izkazalo, da mi je medalja res odprla veliko vrat. Vseeno mi je kasneje postalo žal, da nisem posvetila več časa šoli, saj je kasneje vse težje dohiteti. Danes se izobražujem na drugih področjih, predvsem v judu, prek akademije Svetovne judo zveze. Tako da ničesar nisem zamudila, le na drugačen način sem prišla do znanja.
Kaj bi svetovala mladim športnikom, ki imajo dandanes drugačen pristop, ker živimo v dobi družbenih omrežij?
Danes je težje, saj je nova generacija odvisna od telefonov in družbenih omrežij. Svetovala bi jim, naj vztrajajo, tudi ko ne gre vse po načrtih. Ni vse samo zmaga in uspeh, so tudi padci, in ravno takrat je najtežje vztrajati. A tisti, ki se znajo pobrati in nadaljevati, postanejo močnejši in boljši. Kolikor truda vložiš, toliko dobiš nazaj.
Res je, da si tudi ti imela težke trenutke. Želela si celo zaključiti kariero?
Da, leta 2010 sem že mislila, da sem zaključila. V mladinski kategoriji sem bila uspešna, osvojila sem dve medalji na svetovnih prvenstvih, potem pa je bil prehod v člansko kategorijo zelo težak. Skoraj eno leto nisem zmagala nobene borbe in zdelo se mi je, da to ni več zame. Septembra sem prenehala trenirati, a januarja naslednje leto sem se vrnila, spremenila kategorijo in postopoma so začeli prihajati rezultati.
Kaj te je prepričalo, da si se vrnila?
Trener Marjan Fabian. Vedno je verjel vame in mi pokazal, da se lahko vrnem in dosežem več.
Je v življenju pomembno zmagati?
Na nek način da. Življenje je tekmovanje, vendar ni pomembno le zmagati, ampak se truditi in rasti. Vsak majhen korak je lahko zmaga.
Kako gledaš na svojo karierno pot danes?
Zadovoljna sem. Svoj tekmovalni del sem končala brez obžalovanj. Danes sem supervizorka sodnikov pri Svetovni judo zvezi in predavam na njihovi akademiji. Moja druga kariera je še vedno povezana z judom in v tem zelo uživam.
Kako preživiš prosti čas?
Ko se vrnem domov, najprej obiščem starše na kosilu, saj imam najraje domačo kuhinjo. Po navadi se rada umaknem in si vzamem čas zase, saj sem na potovanjih veliko v družbi drugih ljudi. Doma si lahko napolnim baterije in se sprostim.
Kaj pa najraje ješ, ko prideš domov?
Odvisno, če pridem domov v nedeljo, imamo klasično nedeljsko kosilo. Sicer pa nisem preveč izbirčna, najpomembnejše mi je, da je domača hrana.
Kaj so po tvojem tri najpomembnejše lastnosti dobrega športnika?
Disciplina, vztrajnost in trdo delo.
Načrti za prihodnost?
Želim ostati v judu in prispevati k razvoju tega športa. Vlagam v svojo izobrazbo, da bom lahko kasneje pomagala drugim. Prav tako si želim več časa preživeti z družino in prijatelji, saj sem zaradi kariere pogosto postavljala te odnose na stranski tir.
Še več vsebine najdete v videoposnetku.