Brez pomisleka ga mnogi uvrstijo na vrh lestvice najboljših slovenskih politikov.
Prav v politiki bo letos srečal Abrahama.
V 50-ih letih političnega udejstvovanja je preskusil praktično vse: vodenje vlad, ministrovanje, delo poslanca, vodenje Evropskega sveta, opozicijo in zapor. Stalnica je vodenje največje slovenske desne stranke.
Zrasel je na vasi in asfalt prvič videl na osnovnošolskem šolskem izletu. Z Dolenjske se je preselil na Štajersko: v Šentilj pri Velenju. Temeljne vrednote slovenskega podeželja so povsod iste, meni, in izpostavi, da jih je za dobro prihodnost potrebno ohranjati.
Janez Janša
Tale pogovor snemamo v Zrečah. Znan pesnik je tukaj pred 200 leti zapisal: Če hoč’mo boljše čase ‘met, moramo drugač’ živet. V kakšni časih živimo po vaše?
Zagotovo bi lahko bili boljši, lahko pa bili tudi slabši. Živeli smo že mnogo slabše čase. Zdaj imamo čase, ki so pod tem, kar zmoremo. Vedno se je treba primerjati s tem, kar dejansko lahko dosežeš, če si pod tem, si težko zadovoljen. Slovenija je zdaj mogoče na slabih 80 odstotkih tega, kar dejansko zmoremo, samo če bi se boljše upravljalo. Naše plače in pokojnine bi lahko bile 20 odstotkov višje s približno enakim vložkom in trudom v povprečju kot ga zdaj dajemo, če bi boljše upravljali s tem, kar ustvarimo.
Kaj je po vaše dobra družba?
Zame je dobra družba družba meritokracije, kombinirane z dobrodelnostjo. Ne solidarnostjo, saj je solidarnost nekaj, kar ti prisilno jemlješ tistemu, ki več ustvari in daješ tistemu, ki mogoče lenari. Ta pojem se pri nas drugače razume, dejansko pa je velika razlika med solidarnostjo in dobrodelnostjo. Dobrodelnost je nekaj, kar daš nekomu, ker vidiš, da ni sam kriv za tisto stanje, v katerem je. Ljudje se rodimo v različnih krajih, v različnih delih države. Mlad človek ima bistveno boljše možnosti, če se rodi v bogati družini sredi Ljubljane kot pa v revni družini nekje na Pohorju ali na Goričkem. Državo imamo tudi zato, da izhodiščne možnosti za uspeh v življenju čim bolj izenači, še posebej ko gre za dobro izobrazbo ali pa za dostop do znanja.
Suverenost človeka je v znanju, ne v bogastvu. Bogastvo lahko nekomu pomaga, da prej pride do znanja in s tem tudi do več suverenosti, ampak to je samo eden od pogojev, ki ga jaz vidim kot pogoj za dobro družbo, osnovni pogoj je pa meritokracija, da se torej upošteva posameznika in tisto, kar on dejansko prispeva, njegov trud, njegove vložke in da je tudi nagrajen po tem. Meritokracija pomeni, da nekdo napreduje glede na to, koliko je sposoben, koliko naredi, koliko prispeva in ne zgolj glede na to, kakšen papir iz šole ima, kakšne veze in poznanstva ali v kakšni družini je bil rojen.
Doma ste v Šentilju pri Velenju. Kakšno je življenje tam? Predstavljam si, da manj stresno kot v kakšnem večjem mestu.
Rojen sem na vasi, nisem zrasel na asfaltu. Asfalt sem prvič videl na šolskem izletu v osnovni šoli. Je velika razlika. Ljudje na podeželju so bolj samostojni; že to, da morajo poskrbeti za svojo njivo, svoj vrt, tam, kjer je kmetija tudi za živali, za družino in delati trdo. To ustvarja drugačno osebnost kot tam, kjer ti je vse dano in kjer otroci mislijo, da so krave vijolične barve in da je treba mleko pobarvati, da je belo. No, Šentilj pri Velenju je vaška krajevna skupnost, dosti solidno organizirana, tudi če bi bila mala občina, bi verjetno lepo uspevala. Nesreča Šentilja pri Velenju je, da je del Mestne občine Velenje in tukaj gre večina sredstev v Mestno občino.
Ste prevzeli kakšne navade, ko ste prišli na Štajersko?
Rojen sem na Dolenjskem. Dolenjsko podeželje je nekoliko drugačno, kot je podeželje na Štajerskem, je pa zelo podobno, kar se tiče nekih temeljnih vrednot: zdravega odnosa med ljudmi, da si pomagaš med sabo, da se pozdravljaš, da človek v težavah ne ostane sam, ampak sosedi prvi priskočijo na pomoč … to je na Dolenjskem in Štajerskem enako. Največja razlika je mogoče ta, da imajo Dolenjci raje cviček, Štajerci pa rizling ali Konjičana (smeh). Malo za šalo.
Je pa temeljna razlika v Sloveniji med umetnimi naselji, recimo med blokovskimi naselji, kjer ljudje živijo v istem nadstropju, pa se niti ne pozdravijo vedno. Nekaj časa sem živel tudi v mestu in me je to najbolj presenetilo, ko te čudno gledajo, če pozdraviš, pa veš, da človek živi v istem bloku. Mislim, da je to, da je v Sloveniji večina prebivalstva še vedno na podeželju, v manjših in srednjih naseljih, veliko prispevalo k temu, da smo ohranili še veliko zdrave pameti. Ne rečem, da v mestu zdrave pameti ni, obstaja, ampak, ko gre za vrednote, pa mislim, da bi morali bolj slediti temu, kar je na podeželju kot temu, kar se rodi v blokovskih naseljih.
Vi doma kosite travo ali imate kakšno pomoč?
Kosim travo in obvladam vse orodje za košnjo. Tudi navadno koso.
Vas to sprošča?
Absolutno. Sprošča tudi mojo ženo, zato se včasih tepeva za koso. (smeh)
Ste tudi ljubitelj knjig. Katera je trenutno na vaši nočni omarici oziroma česa vas uči?
Trenutno berem eno znanstveno fantastiko o prihodnjem stoletju in o medplanetarni družbi, nekaj, kar bo prišlo in me to zelo zanima, nima pa nobene veze z aktualno situacijo. Zadnja resna knjiga, ki sem jo prebral in jo tudi priporočam v branje, pa je Zajedavski um kanadskega migranta iz Libanona Gada Saada, ki razlaga temeljne probleme zahodne civilizacije. Kdor bo to knjigo prebral, izšla je pri založbi Družina nekaj let nazaj tudi v slovenskem prevodu, mu bo jasno, zakaj so nekatere stvari šle narobe v preteklosti tudi v Sloveniji in kaj je treba narediti za to, da bodo šle prav.
Slovenci se radi delimo, ampak glasba in šport nas še uspeta povezati skupaj. Zakaj menite, da je tako?
Mogoče vas bo odgovor presenetil, ampak … Slovenci smo svetovni prvak po številu zlatih medalj oziroma zmag na svetovnih prvenstvih in olimpijskih igrah; svetovni prvak smo relativno glede na število prebivalcev. Ko ljudje vidijo te uspehe, nagonsko, čeprav si tega ne znajo predstavljati v procentih, se zavejo, kakšen potencial je v slovenskem narodu in da bi lahko imeli podobne uspehe tudi povsod drugod. Šport ni nekaj, kar se rodi izven naroda, izven genske ali vrednotne strukture nekega okolja. Slovenci smo po našem genskem zapisu zmagovalci.
In to, da še nismo Švica, kot je bila želja ilustrirana pred nami takrat, ko se je šlo na plebiscit za samostojno Slovenijo, ni zgolj rezultat tega, da v tem času nismo dovolj ‘švicali’, ampak v tem, da se nismo upravljali tako, kot bi se morali. Zato so nas prehitele države, ki so bile na polovici naših ekonomskih kazalcev v času padca Berlinskega zidu, konca hladne volje ali slovenske osamosvojitve. Takrat so nas recimo Čehi ali Estonci gledali globoko v hrbet, saj je bila Slovenija kljub vsem problemom v komunistični Jugoslaviji še vedno bolj povezana z zahodom, glede na geografsko lokacijo in tradicionalno slovensko podjetnost. Imeli smo boljše izhodiščne možnosti. No, danes je Češka pred nami, Estonija je tudi mislim da že nekje pred nami po BDP-ju, z velikimi koraki nas dohiteva Poljska, ki je gospodarski tiger Evropske unije. In to ne zato, ker Slovenci ne bi zmogli več, temveč ker ta zagrizenost vztrajanja na oblasti neke strukture, ki jo je zelo dobro opisal bivši predsednik Borut Pahor v intervjuju z gospodom Možino, nas potiska nazaj.
Ta izključevalna politika ‘očistite strukture janšistov’ ali pa to, da se je denar iz resnih projektov preusmerjal v razne študije o teoriji spolov, omejuje naše potenciale. Če bi se Slovenija razvijala tako, kot se je do leta 2008, pa so bile mešane vlade; tudi v času Drnovškovih vlad smo šli naprej, potem bi bila Slovenija danes nad evropskim povprečjem, bi bili po kupni moči na prebivalca pred Italijo.
Kakšen potencial ima gospodarstvo na Štajerskem?
Gospodarstvo ima velik potencial v celi državi, saj v Sloveniji obstajata dva faktorja stabilnosti, zaradi katerih je stanje še toliko dobro, kot je. Eden je lokalna samouprava oziroma občine, kjer se denar bistveno bolje porablja kot na državnem nivoju, ker se javni denar porablja toliko bolj skrbno kolikor bliže tistim je, ki ga prispevajo. Na lokalni ravni se vidi, ali je bila neka cesta izgrajena ali ne, ko pa gre za državni proračun, šele kasneje izvemo, da so za osem milijonov kupili neko podrtijo na Litijski, ki je prej niti gledat niso šli. Drugi faktor stabilnosti je pa slovensko gospodarstvo, ki je preživelo veliko kriz, bilo odporno v najtežjih časih, ki se nekako prebija tudi zdaj, ko so davki, trošarine in dajatve vedno večje. Če teh faktorjev stabilnosti ne bi bilo in bi bili odvisni samo od sloja birokracije nad tem in večinoma levičarskih vlad, ki smo jih imeli po drugi svetovni vojni, potem bi bili še bistveno nižje.
Kar se tiče gospodarstva na Štajerskem – ravno tukaj v Zrečah in v Slovenskih Konjicah imate veliko dobrih malih in srednjih podjetij – je, z delno izjemo Maribora, kjer zelo počasi nekaj nastaja na pogorišču nekdanje klasične industrije, med boljšimi. Tukaj okoli Pohorja je podjetniški duh očitno ustvaril nekaj, kar je nastalo iz nič, kar raste, je trdoživo, se razvija. Imate sijajne podjetnike, ki bi jih bilo treba posnemati in ki bi morali biti večkrat izpostavljeni kot pozitiven primer.
To je le del pogovora. V celoti ga lahko poslušate, pogledate ali preberete na spletnih straneh ali na družbenih omrežjih.