19. maja lani naj bi Konjičana Sonja in Ivan Štern praznovala 50. obletnico poroke, načrtovala sta zabavo, a je Sonjo štiri dni pred tem, 15. maja, zadela možganska kap. Pravi, da niti slutila ni, da bi jo lahko doletelo kaj takega, saj se je dobro počutila. Za dobro psihofizično kondicijo je skrbela tudi z redno telovadbo.
Medicinski čudež
In prav med jutranjo telovadbo v enem od fitnes centrov v Slovenskih Konjicah je nenadoma izgubila zavest. Vodstvo centra je takoj poklicalo zdravniško pomoč, odpeljali so jo v celjsko bolnišnico, od tam pa v ljubljanski Univerzitetni klinični center, da bi ji odstranili strdek v glavi, vendar je niso mogli operirati, saj ji je medtem v glavi počila žila, ki je sprožila krvavitev. Poslali so jo nazaj v Celje, nekaj dni se je dobro počutila, zatem pa so nastopile hude bolečine, padla je v komo, možgani so jih začeli otekati. Zato so jo premestili v ljubljanski Univerzitetni klinični center, kjer so ji odstranili del možganske kosti. Tako so ji rešili življenje. Po treh mesecih okrevanja v kliničnem centru in celjski bolnišnici so ji v Ljubljani vrnili odstranjeno kost. Na žalost je leva stran njenega telesa ostala plegična. Njen primer je menda izjemen. Ko se je Sonja šla v celjsko bolnišnico zahvalit zdravnikom, medicinskim sestram in fizioterapevtom za pomoč, so ji povedali, da njen primer pojmujejo kot medicinski čudež.
Hvaležna
Po hospitalizaciji se je za Sonjo začelo novo poglavje življenja, ki je podrejeno dosledni rehabilitaciji. Opravljala jo je tako v zdraviliščih kot tudi v rehabilitacijskem centru Soča, zadnje mesece tudi v konjiškem Lambrechtovem domu, kjer sem jo te dni obiskala. Mož Ivan jo sem pripelje ob ponedeljkih, sredah in petkih dopoldne. Predvsem zaradi fizioterapije, pa tudi delovne terapije in druženja s stanovalci doma. S pomočjo dveh fizioterapevtk se razgibava, opravlja najrazličnejše vaje za ravnotežje in krepitev mišic, saj je njen glavni cilj, da bi znova shodila.“Več kot pol leta zahajam sem in zelo sem zadovoljna. Delam z dvema fizioterapevtkama, ki prilagajata vaje mojim potrebam. Vsakega najmanjšega napredka sem zelo vesela. Čudoviti ljudje delajo v Lambrechtovem domu, od direktorice do ostalih zaposlenih. Strokovno so podkovani, ob tem pa topli, srčni in razumevajoči. Prosim, Barbara, poudarite v vašem članku, da sem jim iz srca zahvaljujem za vse, kar so že storili zame. In verjamem, da še bodo,” pripoveduje z orosenimi očmi.
Pravi jim šopek zlatih žensk
Vsako jutro, tudi ob vikendih in praznikih, jo v stanovanjski hiši, v kateri živita z možem, obišče oskrbovalka iz Lambrechtovega doma. Pomaga ji pri jutranji negi. “Vse te gospe si zaslužijo največje priznanje. Njihovo delo je zelo zahtevno, poudarjam, zelo zahtevno, saj posegajo tudi v intimo posameznika. Tudi v tisto najbolj občutljivo področje medosebnih odnosov. Zato sem za njihovo pomoč še toliko bolj hvaležna. Zlate gospe so to – prijazne, spretne, razumevajoče, nežne,” še poudarja Sonja in dodaja, da oskrbovalke doživlja kot najbolj dehteč šopek zlatih žensk. Sicer pa sta z možem v Lambrehtovem domu naročena tudi na kosilo. “Hrana je okusna, obroki so sestavljeni iz domačih in svežih sestavin, zame so celo preobilni,” še dodaja.
Želja je ena sama
V Lambrechtovem domu je živahno čez vse leto, toda v prazničnem decembru je vzdušje zaradi pridiha praznikov še toliko prijetnejše. Sonja obiskuje dnevno varstvo, pri čemer najbolj navdu-šeno pripoveduje o bralnih uricah. “Občasno nas obišče dramska igralka, ki nam bere najraz-ličnejše odlomke iz knjig slovenskih avtorjev. V poslušanju neizmerno uživam, saj nam tako doživeto interpretira vsebino.” Prav tako rada klepeta s stanovalci. “A ne s tistimi, ki govorijo le o bolezni in vremenu. Le zakaj? Ko pa nam življenje ponuja toliko zanimivih tem, kot so literatura, zgodovina, politika, gospodarstvo in še bi lahko naštevala,” dodaja. Klepet zaključiva z novoletnimi željami. Eno samo ima, pravi. Da bi čim prej shodila! Tako bi se vsaj nekoliko osamosvojila in razbremenila moža Ivana, ki ji ves čas zagotavlja ljubečo podporo. Zdaj dobro kaže. Zaradi rednih vsakodnevnih vaj in terapij je namreč že uspela aktivirati levo nogo do te mere, da zmore ob pomoči druge osebe narediti nekaj korakov z obema nogama.
a.