Šmarska družina v karanteni: “Niti ideja o treh domačih kokoškah se ne zdi več preveč neumna”

Družina Gobec iz Šmarja pri Jelšah, kraja, ki je žarišče koronavirusa na Štajerskem. Ko so izvedeli za okužbo, so bili šokirani, a ohranili so mirno kri. Kljub temu, da sta zbolela oba otroka v družini, ostajajo vedri, optimistični in bolj povezani kot kadarkoli prej. Tudi smisel za humor jih ni zapustil: »Cartanje … pač pozitivni s pozitivnimi in negativni z negativnimi, seveda v krogu družine,« se rad pošali Klemen.

Ste ena izmed šmarskih družin, ki se je okužila s koronavirusom. V štiričlanski družini sta bila pozitivna oba otroka. Ampak ohranili ste mirne živce in ostali pozitivni v razmišljanju. Nam zaupata, kako se je začelo?
Začelo se je dva tedna nazaj, ko so se, kot veste, pokazali prvi znaki okužbe v naših krajih. (op. pogovor z družino je bil ta teden, v ponedeljek). Ravno tisti dan je eden od otrok kazal znake okužbe in tako smo šli tudi mi na testiranje.

Kako ste živeli po tem, ko ste izvedeli, da sta oba otroka okužena? Vidva sta bila namreč negativna na testu, kajne?
Ja, res je, tudi v tem trenutku je še tako. Tistega dne, ko smo izvedeli za okužbo otrok, nam je bila odrejena hišna karantena za štirinajst dni. Otrokoma sva razložila, da to ni nič hudega, da bolezen poteka v blažji obliki, kar se je tudi izkazalo. Zdaj lahko potrdim, da bolezen najinih otrok poteka v obliki blažje viroze, rahlo povišana temperatura, nekaj bolečin v mišicah, glavobol – tako je bilo dva do tri dni na začetku. Nato je potekala bolezen, razen manjših težav pri vdihu, v blagi obliki. Ostali smo doma, prekinili vse fizične stike z okolico, redno razkuževali predmete v hiši, poostrili higieno rok in to je to.

Ste v času od testiranja do rezultatov testov bili doma, ste ravnali, kot da bi bili okuženi?
Ja, seveda.

Kako sta otroka sprejela dejstvo, da sta okužena, kako sta jima to razložila?
Ko sva izvedela, da sta oba otroka pozitivna, je bil za naju res kar velik šok. Zavedala sva se, da morava ohraniti mirno kri. Toliko govora o virusu je bilo, tako v šoli kot tudi v medijih, in zdaj je pri nas, v naši hiši, pri njiju. Kar nepredstavljivo. Razložila sva jima, da sta sicer pozitivna, ampak, da jima ne bo hudega, da otroci nimajo večjih težav in da bomo naredili vse, da se bosta počutila v redu. Pa veste, kaj? Res jima ni hudega!

Kako so reagirali vaši prijatelji, ko so izvedeli, da je vaša družina okužena? (so bili panični, so vas klicali, so vas pomirili, so vam stali ob strani?)
Z odzivom prijateljev imamo zelo pozitivne izkušnje. Res je lep občutek, ko vidiš, koliko ljudi ti v takih trenutkih stoji ob strani. Nobenih paničnih klicev nisva imela, zanimalo jih je zlasti, kako se počutimo, kako bolezen prenašata otroka, kako živimo v karanteni … Imela sva ogromno klicev in sva brez težav delila našo izkušnjo. Otroka sta se na prošnjo uredništva iz RTV celo izpostavila v oddaji Izodrom. Vse to za spodbudo drugim, tako otrokom kot tudi staršem, ki se bojijo, ki ne vedo, kaj pričakovati, kako reagirati, kako sploh živeti skupaj v karanteni z obolelim otrokom.

Kaj pa vaši sosedje? Klepetate »čez ograjo«?
Ja, seveda, klepetamo čez cesto. Pa tudi z mimoidočimi čez ograjo (smeh).

(Intervju v celoti preberite v jutrišnji izdaji Rogaških novic.)