Šmarčanka Melita Bevc: “Rezultati v turizmu niso hitro vidni”

Melita Bevc. Vodi šmarski Javni zavod za turizem, šport in mladino (TŠM), v prostem času pa njena srčna ustvarjalnost poraja zanimive projekte.

Gospa Melita, kako ste? Kako je epidemija novega koronavirusa zaznamovala vaše življenje?
Hvala, dobro sem. Koronavirus me pravzaprav ni zaznamoval; prej me je naučil, kako lahko živim še bolj počasi in bolj prisotno. In kaj je v življenju resnično pomembno.
Za vas je torej predvsem čas priložnosti?
Vsekakor. Pravzaprav je lahko vsak čas naša priložnost, da se ozremo vase, da prisluhnemo sebi, da ugotovimo, kaj v življenju nas resnično osrečuje in izpopolnjuje.
Opazujem ljudi okoli sebe. Vidim, da se marsikdo ne zmore soočiti s tem, ko ima nenadoma več časa zase in za svoje bližnje. Kajti danes smo vsi vpeti v tako hiter ritem življenja, da se je težko zaustaviti. In ravno korona, nam kljub vsemu, daje možnost, da se zaustavimo, prisluhnemo sebi in si dovolimo slišati sebe. Vendar je to najtežje storiti. Ni lahko, a je vredno.
Pa se vrniva leta nazaj, v vaše otroštvo, rodili ste se v Nemčiji.
Ja, rodila sem se v Nemčiji, kjer sem preživela prvo desetletje svojega življenja. Moje otroštvo je bilo prijetno in zanimivo. S starši, starimi starši, strici in tetami smo skupaj preživljali zelo lepe čase, polne topline, smeha in ljubezni. To so bili brezskrbni trenutki bosega tekanja po travi, plezanja po drevesih, nabiranja rož… Leta, preživeta na kmetiji s starimi starši.
Katere vrednote so vam privzgojili doma?
Starša sta taki mene kot tudi sestro vzgajala strogo, a pravično. Delavnost, poštenost, iskrenost, pravičnost, sočutnost – to je popotnica, ki sem jo prejela za življenje. Hvaležna sem zanjo, kajti ta popotnica mi pomaga skozi vsakodnevne prepreke življenja.
So vam že takrat privzgojili ljubezen do petja?
Pesem je moja sopotnica že od malih nog. Mamin oče je bil izjemen pevec, še danes imam v spominu njegov glas. Ljubezen do petja mi je bila položena v zibelko in s hvaležnostjo to ljube-zen negujem in delim svetu.
O čem ste sanjarili kot najstnica?
Kot najstnica sem imela tako kot najbrž vsaka najstnica tisoč in eno željo. (smeh) Vendar se spomnim, da je že takrat v meni prevladovala želja, da bi pomagala ljudem in da si prizadevala za dobro. Kjerkoli že sem. In ko danes gledam nazaj, lahko rečem, da se mi je velik del sanj uresničil – sicer na drugačen način, kot sem si zamislila, a vendar. Živim svoje sanje – tukaj in zdaj.

Pravite, da vaše življenje poteka po obratnem vrstnem redu. Kaj mislite s tem?
Ja, res je tako. (smeh) Po srednji šoli sem se namreč takoj zaposlila, postala mama, šele nato sem se odločila za šolanje ter izbiro poklica. Visokošolski ter magistrski študij sem končala ob delu; gnala me je želja po novem znanju in vedenje, saj sem vedela, da bom lahko le na ta način v življenju pustila pečat. Zmeraj sem želela delati z ljudmi in za ljudi. Preden sem prevzela vodenje Javnega zavoda za turizem, šport in mladino sem službovala v Domu starejših ter v Zaposlitvenem centru. Naučila sem se povezovanja, ob tem pa sem spoznala, da je z dobro komunikacijo ter vztrajnostjo vse mogoče.
S kakšnimi načrti ste pred približno štirimi leti prevzeli vlogo direktorice omenjenega zavoda? Katere vam je uspelo uresničiti in katere ne?
Delovno mesto direktorice sem zasedla z veliko mero hvaležnosti in odgovornosti. Od prvega dne delovanja se je od zavoda pričakovalo veliko. Naša prizadevanja so usmerjena v to, da občina postane čim bolj prepoznavna – tako po dogajanju kot po svojih naravnih in kulturnih znamenitostih. To nam je dokaj dobro uspelo. Naj spomnim na dogodke, kot so Predsilvestrovanje, Srednjeveški dan v Lembergu, Počitnice brez meja…
Žal pa sem bila zaradi bolezni skoraj leto in pol odsotna. To so pri uresničevanju zastavljenih ciljev zagotovo pozna.  (V celoti si boste intervju lahko prebrali v Rogaških NOVICAH). 

Oglas