Slovenska Bistrica je po skoraj 200 letih dobila novo uro na starem Rotovžu

Občina Slovenska Bistrica je po odkupu dela stavbe zgradbe Rotovž, skupaj z upravnikom objekta, podjetjem IBIS, začela z obnovo objekta. Kako so se lotili prenove? Od kod ime stavbe in kako je potekala prenova stolpne ure v zvoniku Rotovža?
Piše: Aleš Lombergar, Zavod za varstvo arhitekturne dediščine, Maribor

Najprej so se lotili prenove zunanjščine, večji del stroškov je zagotovila Občina Slovenska Bistrica. Naročili so prenovo strehe, fasade, oken v zvoniku in ure ter zamenjavo dotrajane kritine na zvoniku. Zvonik je bil prekrit s pocinkano jekleno pločevino, najbrž v času prve svetovne vojne, ko so za potrebe izdelave streliva plenili vse, kar je bilo iz bakra, brona ali medenine. Večinoma so takrat zasegli zvonove, tudi oba zvonova iz zvonika slovenjebistriškega Rotovža. Danes se nam zdi neverjetno, da so lahko zaradi 200 kg bakrene pločevine uničili baročno kritino zvonika in ga na novo prekrili s pocinkano pločevino.
Edini ostanek baročne bakrene strehe je bakrena krogla na vrhu, tik pod grbom. Pustili so jo, ker je pocinkana jeklena pločevina pretrda, da bi lahko iz nje izdelali kroglo, pa so pustili bakreno. Tudi krovci, ki so letos poleti pokrili zvonik z bakrom, so pustili na vrhu staro baročno bakreno kroglo.

Pa poglejmo nekoliko globlje v preteklost.
Okrog leta 1300 je takratni trg Bistrica dobil mestne pravice in s tem postal mesto. Mestne pravice in dolžnosti so bile točno določene. Mesto je moralo zgraditi okrog naselja hiš obzidje za obrambo, medtem ko trgi niso smeli imeti obzidja. Tudi mestna uprava je bila predpisana. Mesta so morala imeti izvoljen mestni svet in ta je zasedal v »mestni hiši«, po nemško Rathaus, iz česar se je razvila beseda Rotovž.
Srednjeveški in renesančni rotovži so bili večinoma enonadstropne stavbe na obokih z odprtim pritličjem in sejno dvorano v nadstropju. Takrat je bilo namreč običajno, da so med sejo mestnega sveta v prvem nadstropju, na odprtem prostoru v pritličju čakali ostali zainteresirani meščani. Če je bil mestni svetnik pri odločitvah v dvomu, je lahko šel na posvet v pritličje, kjer so ga čakali njegovi volivci.

Ta lepa oblika demokratičnega odločanja v mestih pa je kasneje izginila, zato baročni rotovži nimajo več odprtih pritličij. Tudi Rotovž v Slovenski Bistrici je baročna zgradba. Kaj se je zgodilo s srednjeveškim ali renesančnim rotovžem, bo ostala uganka. Najbrž je bil žrtev Turkov ali požara, lahko pa so ga podrli meščani sami, ker so želeli sodobnejšega ali večjega.
Tudi baročni Rotovž je postal sčasoma premajhen in po letu 1945 se je v stavbo naselila takratna policija, v osemdesetih pa so se tudi miličniki preselili v večjo hišo. Nedavno je Občina Slovenska Bistrica spet postala lastnica prvega nadstropja.

Za prenovo stolpne ure na zvoniku slovenjebistriškega Rotovža je bil izbran Zavod za varstvo arhitekturne dediščine iz Maribora, ki je v preteklih letih obnovil ure na mariborskem Rotovžu, Stolnici in Prvi gimnaziji v Mariboru.
Kot vedno se je naše delo začelo z raziskavo zgodovinskih slik. Pregledali smo veliko arhivskega gradiva, starih razglednic in fotografij, ki smo jih preslikali v visoki ločljivosti in jih digitalno restavrirali. Iz slikovnega gradiva smo rekonstruirali pet različnih poslikav številčnic v letih med 1900 in 2020. Skupaj z Območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) smo naredili sondiranja (natančno odstranjevanje slojev barv in ometov, da bi našli starejše plasti) poslikav na številčnicah in našli tri poslikave. Najstarejša je iz časa, ko so severno številčnico, ki gleda na trg, predelali tako, da je bila lahko ponoči osvetljena. Zaenkrat še nismo natančno ugotovili, kdaj je bila izdelana steklena in osvetljena številčnica. Morda je bilo to med leti 1918 in 1930, ko je bila stavba temeljito prenovljena in fasada prebarvana v turkizno moder odtenek. Možno pa je tudi, da je bila številčnica osvetljena že prej. Enako kot osvetljene številčnice na mariborskem Rotovžu, ki so iz leta 1900, je bila tudi slovenjebistriška številčnica prvotno osvetljena s plamenom karbidne svetilke. To lahko sklepamo po tem, da so bile za številčnicami izdelane pločevinaste omarice, ki so varovale leseno ostrešje pred iskrami iz plinske svetilke. Kasneje, v 20. ali 30. letih 20. stoletja, so bile za osvetlitev številčnic vgrajene električne žarnice.

Okrog leta 1943, med nemško okupacijo, so na zvoniku naredili nekaj sprememb. Odstranili so del štukatur (okrasje iz ometa) okrog ure in naredili nove številčnice, ki pa jih med sondiranjem nismo našli, kar pomeni, da so bile naslikane na pločevino in kasneje odstranjene.
Na fotografiji konservatorja dr. Marijana Zadnikarja iz leta 1957 vidimo zasilne gradbene odre, naslonjene kar na okna pod uro. Tudi takrat so urejali številčnice. Na fotografiji vidimo, da so na severni strani zazidali odprtino za stekleno in osvetljeno številčnico in da na njej še ni naslikana številčnica.

Kot osnovo za izdelavo nove podobe številčnic smo v sodelovanju z ZVKDS izbrali najstarejšo najdeno številčnico. Skrbno smo rekonstruirali grafično podobo številk in pripravili osnutek za nove številčnice. Številčnice so izdelane iz kaljenega stekla, emajliranega na zelo visoki temperaturi 720 o C, zaradi česar bodo zelo dolgo kljubovale zobu časa. Kazalci so restavratorsko očiščeni rje in starih barv, ter protikorozijsko zaščiteni ter pozlačeni s 24 karatnim zlatom v lističih. Na enak način smo restavrirali tudi grb in kroglo ter tudi njiju pozlatili z lističi.
Na severni strani, ki gleda proti trgu, smo odstranili zid, s katerim so leta 1957 zaprli odprtino za osvetljeno številčnico. Izdelali smo manjkajoče štukaturno okrasje in vgradili okvir iz nerjavečega jekla, v katerega smo vstavili stekleno številčnico, ki ima na hrbtni strani LED osvetlitev.

Hkrati z bakreno pločevino s strehe zvonika, so z Rotovža odpeljali tudi dva manjša bronasta zvonova. Stara mehanska ura je bila namreč izdelana na tri uteži, ena utež je poganjala uro, drugi dve pa kladivca za zvonjenje. Dvotonsko je zvonilo četrtine ure in enotonsko je bilo polne ure. Zvonova so nadomestili z dvema obešenima tračnicama ozkotirne železnice, po katerih sta odtlej tolkli kladivci. Zvok seveda ni bil tako lep kot z bronastimi zvonovi, ampak ura je še vedno služila namenu.

V zvoniku je bil do nedavnega velik kovan urni mehanizem iz prve polovice 19. stoletja, najbrž iz leta 1830, saj je ta letnica na veliko napisana v notranjosti zvonika ob uri. Mehanizem je bil že zdavnaj opuščen in ura je stala zelo verjetno že od konca druge vojne. Stari mehanizem je urar strokovno razstavil in smo ga prenesli v restavratorsko delavnico, kasneje pa bo obnovljen na ogled v bistriškem gradu.
Kazalce na novih številčnicah poganjajo štirje novi električni motorji, ki jih krmili centralni računalnik. (Foto: Arhiv A. Lombergar)

 

Oglas