Defibrilator rešuje življenja. Zdravstveni dom Slovenske Konjice je mrežo javnih defibrilatorjev vzpostavil v konjiški, zreški in vitanjski občini. Defibrilator je rešil življenje vitanjskemu županu Slavku Vetrihu.
Poslej boste menda praznovali kar dva rojstna dneva?
Zagotovo. Infarkt me je doletel letošnjega 2. aprila. Zato je ta datum moj drugi rojstni dan.
Kako se spominjate tega dne?
Letošnji drugi april je bil povsem običajen dan. Nikakršnih posebnih znakov glede počutja nisem zaznal niti ta dan niti dneve prej. Bil sem na sestanku, ko mi je nenadoma postalo vroče. Vem, da sem še odgovoril na vprašanje predsedujočega na sestanku, potem se ne spominjam ničesar več. Ob meni je bilo veliko ljudi, ki so ukrepali hitro in strokovno. Srečo sem imel tudi zato, ker se je to zgodilo v bližini zdravstvenega doma, kjer imajo defibrilator. Brez njega ne bi preživel. Povedali so mi, da sem prišel k zavesti šele po tretjem poskusu oživljanja z defibrilatorjem,
Potem so vas z reševalnim vozilom prepeljali v Klinični center v Ljubljano.
Spomnim se, ko je šofer reševalnega vozila ob prihodu v Ljubljano rekel: “Kar dobro je šlo, 57 minut iz Celja do sem.” Na vozičku so me odpeljali so operacijske sobe, kjer se mi je najprej predstavila nadvse prijazna zdravniška ekipa in začela poseg, ki je potekal hitro. V trenutku so mi odstranili zaporo v žili in sledilo je veselo sporočilo. “Rešeni ste”. Poseg sem spremljal na monitorju in lahko sem videl, kako je kri v hipu napolnila poprej zamašeno žilo. Glavni zdravnik mi je podal v roke svoj mobilni aparat in rekel: “Na drugi strani je vaša žena, povejte ji, naj ne skrbi, saj je z vami vse v redu.” Ker se nisem skoraj ničesar spomnil, mi je razložila, kaj se je pravzaprav zgodilo. Nekaj dni sem še ostal v bolnišnici in okrevanje je potekalo brez kakršnih koli zapletov. Zaradi hitrega posredovanja se je vse skupa končalo skoraj brez posledic.
In sledilo je spoznanje, da sploh ne bi bilo težko umreti. Da zna biti takrat, ko bo šlo znova zares, morda precej težje.
Kaj so vam svetovali zdravniki?
Svetovali so mi, naj se čim prej vrnem v normalen ritem življenja in naj redno uživam predpisana zdravila. Prepričani so, da bom sam znal najbolje preceniti, kdaj je napora preveč. Te nasvete dosledno upoštevam in se veselim novih rojstnih dni.
Kako je z defibrilatorji v vitanjski občini?
Trenutno imamo v naši občini tri defibrilatorje. Prizadeval si bom, da jih bo v naši lokalni skupnosti še več. In to čim prej. Pomembni sta tudi usposabljanje in izobraževanje. Pred nedavnim smo se vsi člani naše družine udeležili strokovnega predavanja na temo reševanja ob srčnem zastoju in ravnanja z defibrilatorjem. Bili smo veseli številne udeležbe in zanimanja naših občanov za osvojitev tega še kako koristnega znanja.
Hvaležnost do ljudi, ki so vam pomagali, je najbrž neizmerna.
Vsakdo se lahko znajde v podobni situaciji in nihče si v njej ne more pomagati sam. Ob meni je bilo na srečo v najbolj kritičnem trenutku veliko ljudi, ljudi z veliko začetnico. To so ljudje z velikim srcem in z znanjem. Če bi bil v sam, me danes zagotovo ne bi bilo več. Zato se še enkrat zahvaljujem vsem za podarjeno novo življenje.
(Intervju si v celoti preberite v NOVICAH.)
