Skomarje: 20 folklornih let rodilo 20 ljubezni

Folklorna skupina Jurij Vodovnik Skomarje obeležuje 20. obletnico delovanj.
Klepetali smo z Andreje Arbajterjem in Sandijem Rupnikom, ki sta strnila nekaj utrinkov iz minulih pestrih folklornih desetletij.

Pa zvrtimo kolo časa dve desetletji nazaj, ko se je v najvišje ležeči naseljeni vasici v Slo-veniji porodila zamisel o ustanovitvi folklorne skupine.
Andrej Arbajter: Mladi na Skomarju smo takrat iskali priložnosti za druženje in zato smo usta-novili mladinski klub Skomarje in kmalu zatem smo že začeli z pevskim zborom. Zamisel je na-letela na dober odziv, saj se je odzvalo okoli 60 mladih iz Skomarja in okolice. A smo to idejo hitro opustili in smo začeli razmišljati o plesu. O folklori. Tako je leta 1999 prišlo do ustanovitve folklorne skupine.
Sandi Rupnik: Poimenovali smo jo po prepoznavnem in priljubljenem liku tega dela Pohorja Juriju Vodovniku, ki je sinonim za ljudsko kulturo. Rodila se je Folklorna skupina Jurij Vodovnik Skomarje. Prve plese nas je naučil Konjičan Franc Komljanec. Šlo je za plese, ki so značilni za štajersko, belokranjsko, gorenjsko in prekmursko pokrajino. Začeli smo s skupino, v kateri je bilo sedem oziroma osem folklornih parov. Takšno število je idealno za pripravo koreografij. Prvič smo se s folklornim nastopom širši javnosti predstavili v Markovcih. Bilo je meseca aprila leta 2000.

Pri folklori poleg plesa radi opazujemo tudi narodno nošo. Kako skrbite zanjo? Kdo vam šiva?
Andrej Arbajter: Prva oblačila nam je šivala naša članica Polona Flis po priporočilih in navodilih Franca Komljanca in njegove partnerke Karmen. Izdelali so štajersko delovno nošo. Zatem smo sami hitro zbrali denar in naredili še belokranjske in prekmurske kostume. Včasih folklorne skupine niso dajale tako velikega poudarka na kostumografijo, danes je povsem drugače. Folklorne skupine pri nas in v svetu plešejo v izjemno dodelanih in kakovostnih oblačilih, ki veliko stanejo. Na folklornih tekmovanjih je namreč ocenjevalna komisija vse bolj pozorna tudi na oblačila. Šteje vsaka čipka, vsaka niansa folklornega kostuma. Pomembno je tudi, kako je oblečena, zavezana, poštirkana… Med slovenskimi narodnimi nošami je najdražja gorenjska noša. Folklorne skupine danes plešemo v oblačilih, ki jih imenujemo folklorni kostumi.
Poleg plesa proučujete življenje na zreškem Pohorju v preteklosti. Zakaj?
Andrej Arbajter: Prišli smo do točke, ko smo se morali odločiti, ali bomo ostali zgolj vaška povprečna folklorna skupina ali pa bomo nadgrajevali naše delo z raziskovanjem naše lokalne preteklosti in ta spoznanja vnašali v naše folklorne nastope. Odločili smo se za slednje. Začeli smo pripravljati obširno raziskavo o tem, kako so se oblačili naši predniki na zreškem Pohorju. Kaj so nosili med vsakodnevnimi opravili in kaj ob nedeljah in praznikih.
Sandi Rupnik: Pa ne samo to. Poglobili smo se tudi v raziskovanje tega, kakšne plese so na tem območju plesali denimo pred stotimi in več leti. In te plese smo se začeli učiti potem tudi mi. Ker pa pri folklori nista pomembna le ples in obleka, smo preučili tudi, kakšne igre so se igrali v preteklosti, kakšne inštrumente so poznali in jih uporabljali, pa tudi koliko jih je bilo.

Andrej Arbajter: Na Skomarju smo organizirali nekaj izobraževanj in seminarjev v sodelovanju z Javnim skladom za ljubiteljske in kulturne dejavnosti. K sodelovanju smo povabili šivilje, da bi se naučile pravilne tehnike izdelave folklornih oblačil, kasneje pa tudi pokrival. Kar nekaj se jih je odzvalo povabilu. In tako smo navezali stik s šiviljo, ki jo je to delo tako zelo navdušilo, da se je usmerila zgolj v izdelavo folklornih kostumov.
Sandi Rupnik: Ta gospa šiva za številne folklorne skupine po Sloveniji. Tudi za našo. Sešila nam je oblačila, ki so jih nosili prebivalci Pohorja okoli leta 1920. To raziskavo sta naredila Andrej Arbajter in dr. Bojan Knific. A to nam ni bilo dovolj. Z raziskovanjem preteklosti smo nadaljevali. Še bolj smo se poglobili v zgodovino. Posegli smo v leta 1820 oziroma 1825.
Največ zapisov iz tega časa smo našli v avstrijskem Gradcu. Pri prebiranju obsežnega gradiva sta nam pomagala dr. Marija Makarovič in naš Andrej. Dela je bilo veliko. Pogosto smo se vozili v Gradec in se prebijali skozi zanimive in nemalokrat težko doumljive, a hkrati smešne zapise za današnji čas. Tako smo ugotovili, kakšna oblačila so nosili na Pohorju pred skoraj 200 leti.
Andrej Arbajter: Takšne obleke smo sicer že začeli izdelovati, vendar z delom še nismo končali. Tako še ne morem napovedati, kdaj se bomo folkloristi s Skomarja lahko v njih predstavili v celoti, kajti izdelava teh kostumov je res zahtevna in dolgotrajna, predvsem pa zelo draga. Lahko še povem, da smo bili v Sloveniji prva folklorna skupina, ki je naredila tako obsežno raziskavo po zapisih, zato je še toliko bolj pomembna.
Vse to vendar nekaj stane. Vam kdo finančno pomaga?
Andrej Arbajter: Glavnina finančnega bremena prevzemamo sami. Nekaj dobimo od zreške občine, tako kot ostala društva. Nekaj zaslužimo z nastopi, a honorarji niso niti približno primerljivi s tistimi, ki jih dobivajo denimo narodnozabavni ansambli. No, včasih se nas le »usmili« kak zasebnik in nam tako ali drugače pomaga. Folkloro imamo radi, zato nam ni težko vanjo vlagati niti svojega prostega časa niti denarja.

Sandi Rupnik: Ob tej priložnosti želiva vaše bralce spomniti, da imamo na Skomarju Vodovni-kovo zbirko. V njej so med drugim razstavljeni naši folklorni kostumi. Obiskovalci lahko vidijo, kako lepa oblačila so nosili naši predniki. Kakšne materiale so uporabljali.
Andrej Arbajter: Meni se je zdelo fascinantno, da so si Pohorci v preteklosti gumbe dali izdelati celo iz slonove kosti.
In med folklorniki se rojevajo tudi ljubezni. Kar nekaj parom je botrovala folklora.
Andrej Arbajter: Res je. Kar 20 ljubezenskih parov je “zakrivila” folklora na Skomarju. Nekaj parov se je poročilo, nekateri se niso poročili, a so si ustvarili družino, nekateri pa še delajo na tem. To je najlepša plat folklore. No, roko na srce, kak par se je medtem razšel, a glavnina jih je še skupaj.
Folklora pa ne poskrbi le za ljubezen, ampak tudi za dobro voljo in smeh.
Sandi Rupnik: Veliko se smejimo. To je res. Zdaj bi vam lahko ure in ure našteval smešne anekdote. Bom samo eno izpostavil Na enem od nastopov mislim, da je to bilo v Angliji, so se enemu od naših folkornikov razparale hlače. Ko je počepnil, mu je popustil hlačni šiv na zadnjici. Gledalci na festivalu so pahnili v smeh. Potem pa še mi. Ja, tudi to je folklora. (B.F.; intervju si lahko v celoti preberete v NOVICAH, ta četrtek)