Simona Kopinšek -vsestranska ustvarjalka s čarobnim glasom

Simona Kopinšek. Je avtorica desetih knjižnih del za otroke, mladino, odrasle. V Veliki knjigarni Mladinske knjige v Mariboru vodi Pravljično deželo. Je poklicna interpretinja in pravljičarka-performarka, scenaristka in pesnica, ki piše za največje sodobne slovenske skladateljice in skladatelje in vsakomur pove, kar mu gre. Zlepa ali zgrda, kot mnogi napačno razumejo njeno iskrenost. Po nekaj letih se vrača na televizijske zaslone. 

Simona, s čim so trenutno najbolj zaposleni tvoje pronicljive misli in srce? »Končujem kar nekaj knjižnih del, slikam, rišem, snemam zvočne knjige za prvo slovensko založbo zvočnic Audibook. To niso horuk projekti, ampak dela, ki zahtevajo vztrajno disciplino in pozornost. V veliko veselje mi je sodelovanje s kolegom in dolgoletnim prijateljem Juretom Mlakarjem, ki je mojster ustvarjanja medijske obogatene resničnosti in tako sedaj pripravljava kar nekaj velikih projektov po vsej državi in zunaj meja. In tukaj so še drobcene radosti, zeliščarjenje je tudi med njimi. Prav tako se veselim tandemskega sodelovanja z meni ljubo slovensko pravljičarko. Več bova spregovorili, ko bo čas. In ravnokar se vračam na televizijo, zelo vznemirjena sem.«

Se že veselim. Kaj je zate lepota?                                                                         »Lepoto vidim vsak dan, a videti lepoto je pravzaprav odločitev, najlažje je negodovati, klevetati in škoditi, podleči lenobi in ne delovati, se zapiti, zakajati, omamljati in druge kriviti za vse slabo. Lepota je slišati prekrasno pesem, ptičjo ali sosedino, ko zvečer prepeva svojemu sinku. In lepoto srkam tudi iz moči knjig. Lepota živi v številnih oblikah življenja in navidezno neživih stvareh. In tišina, Barbara, ter mir, to je del moje lepote in del lepote sveta. In vsa drobcena bitja, zaradi katerih sploh lahko bivamo na planetu. Veš, da je čebela najpomembnejša živalca na Zemlji?«

In kdaj si ti napisala svojo prvo pravljico?                                                              »Se spomnim, prva pravljica je nastala na lističu pod Donačko goro, kjer sem po izselitvi iz Rogatca odraščala. Ničesar si nisem izmislila, opazovala sem mravlje, ki so si naredile pot čez tla moje sobe. Sledila sem jim in ugotovila, da se spuščajo z našega hrasta. Čisto preprosto. Prva pesmica pa je govorila o čebeli, še zdaj jo imam v sebi, nastala je v otroštvu v Rogatcu, na vrtcu: “Čebela Ela je na cvet priletela, zum zaplesala, zabrenčala, odletela”.«

O tem kakšen je današnji mladež, česa se nauči od otrok, kaj jo spodbuja k njenemu delovanju ter v kaj verjame pa v intervjuju v današnji tiskani izdaji Rogaških novic. (Barbara Furman)