Robert Vuga. Junija bo prevzel mesto predsednika uprave zreškega Uniorja. Kariera 54-letnega ekonomista je pestra.
Njegova prva zaposlitev je bilo delo skladiščnika, svojo kariero v poslovodstvu pa je izgradil znotraj Skupine A1, investicijsko upravljanje. Nekaj časa je bil zaposlen na Slovenskih železnicah, kratek čas v Adrii Airways, zadnjih 12 let pretežno deluje v tujih podjetjih. Z ženo Vido, s katero je poročen 32 let, imata deset otrok, aprila naslednje leto pa pričakujeta svojega šestega vnuka, je povedal v daljšem pogovoru za lokalni časopis NOVICE.
Gospod Vuga, kje in kako ste preživljali otroštvo? Tudi sami izhajate iz velike družine?
Ne, sam ne izhajam iz velike družine, bila sva sama z bratom. Imam še polsestro, ki ni živela z nami. Svoje otroštvo sem preživljal v Dolu pri Ljubljani.
Glede na to, da sem letnik 69, sem odraščal v nekem drugem sistemu, drugi državi. Lahko bi razpravljali, ali je bilo dobro ali slabo, ampak moji spomini so večinoma lepi. Moje otroštvo je bilo skromno, mama je bila učiteljica v osnovni šoli, oče je delal kot strojni ključavničar v Ljubljanskih mlekarnah. Otroci smo bili zelo povezani z naravo, ogromno časa sem preživel v gozdu s prijatelji, na kolesu.
Kaj vas je prepričalo, da sprejmete novi karierni izziv v Uniorju?
Verjamem, da je treba imeti odprte oči in prepoznati pravo priložnost ter po svoji najboljši presoji sprejeti odločitev. Ta zadnja zame ni bila lahka, saj se v skupini E.G.O. zelo dobro počutim, imam izvrstne sodelavce, profesionalni nivo sodelovanja je izjemen, tudi osebno se zelo dobro razumemo. Ni mi lahko zapustiti te skupine, imam pa dovolj izkušenj in mislim, da si lahko s pravilnim pristopom dobro delovno okolje in socialni kapital ustvariš kjerkoli. Verjamem, da mi bo to uspelo tudi v Uniorju, saj je to osnova za uspešno delo.
Verjamem v sodelovanje, v to, da je treba ljudi spoštovati in imeti do njih pravi odnos, zato bom naredil vse, da takšen odnos s sodelavci vzpostavim tudi v Uniorju. Po skoraj 12 letih v tujini je prišel čas, ko sem ugotovil, da bi bilo dobro delati bliže doma. Najti pravo priložnost v Sloveniji sicer ni lahko. Ob delu v nadzornem svetu Uniorja sem ugotovil, da je takšna priložnost lahko prav Unior.
Kaj po vaše odlikuje dobrega menedžerja?
Predvsem je treba biti dober vodja, kar je zelo širok pojem in zame pomeni precej več kot samo »menedžiranje«. Treba je znati strateško razmišljati, postaviti jasne in merljive cilje ter začrtati pot, po kateri bo podjetje do teh ciljev prišlo. Ključno pri tem se je zavedati, da do ciljev ne boš prišel sam, temveč izključno ob sodelovanju vseh zaposlenih v podjetju. Kot vodja si najprej vodja svojega tima, s katerim delaš neposredno, obenem pa je zelo pomembno, da prav s tem načinom delovanja, svojim zgledom, motivacijo svojih neposrednih sodelavcev dosežeš, da so tudi sami dobri vodje, da imajo empatijo in da znajo motivirati svoje sodelavce. Dober vodja namreč služi drugim in ne obratno. Tukaj ne sme biti nobene dileme.
Lani julija ste prišli v nadzorni svet Uniorja. Kako?
V zadnjih 12 letih sem deloval v tujini in zdi se mi, da sem v slovenskem poslovnem prostoru precej neznan in tudi nimam nobenih posebnih povezav. Naslednje leto bom star 55 let in pred kakšnima dvema letoma sem začel razmišljati o tem, da znova potrebujem stik s Slovenijo. Zato sem se na portalu Slovenskega državnega holdinga (SDH) prijavil kot kandidat za člana nadzornega sveta, v katerem izmed podjetij. Očitno so lastniki ocenili, da imam dovolj izkušenj, da bi lahko Uniorju koristil. Menim, da sem med delom v tujini pridobil kar nekaj znanja in izkušenj, ki jih lahko prinesem v slovensko okolje.
Kasneje so nekateri člani Nadzornega sveta, po napovedi gospoda Hrastnika, da se ne bo potegoval za novi mandat, ocenili, da bi bil jaz najustreznejši kandidat za vodenje družbe Unior. Po premisleku in pogovoru z družino sem to pobudo sprejel in odstopil kot predsednik in član Nadzornega sveta. Moje stališče je bilo, da mora biti nadzorni svet pri tej odločitvi povsem neodvisen pa tudi enoten. V nasprotnem primeru imenovanja na mesto predsednika uprave ne bi sprejel, saj bi bila to zelo slaba popotnica za nadaljnje delo.
Zadnjih pet mesecev ste opravljali delo prvega nadzornika. V tem času ste se že spoznali z družbo. V kakšni kondiciji je Unior?
Unior je ugledno podjetje, je podjetje z veliko tradicije, znanja in predanimi sodelavci, kar je treba negovati. Zato sem že povedal, da v Uniorju ne bi rad delal kakšne revolucije. Najprej se nameravam s podjetjem res podrobno spoznati, da bom lahko razumel, na katerem področju so potrebne izboljšave in kaj je dobro, kaj je treba negovati. Zanašam se tudi na dobro sodelovanje z gospodom Brankom Bračkom, ki ima dolgoletne izkušnje v družbi in s katerim bova Unior vodila skupaj. Ni skrivnost, da je Unior prezadolžen. Na tem področju je tudi uprava pod vodstvom Darka Hrastnika že veliko storila. Zagotovo pa je stanje še zmeraj nevzdržno, saj stroški financiranja požirajo večji del dobička. In tukaj so naslednji koraki jasni. Določene nestrateške naložbe bo treba odprodati, zato da podjetje pride v boljšo finančno kondicijo in se preusmeri v nadaljnji razvoj svoje temeljne dejavnosti. Z vidika lastnikov in dolgoročne uspešnosti pa bo ključno tudi izboljšanje operativnega rezultata.
Poudarjate vlogo in pomen vseh zaposlenih. Verjetno se ob vsaki menjavi vodstva zaposleni tudi nekoliko ustrašijo sprememb. Kaj bi sporočili zaposlenim v Uniorju?
Najprej to, da je edini namen mojega prihoda v Unior ta, da vse znanje, izkušnje in energijo vložim v nadaljnji razvoj Uniorja. Noben drug interes ne bo prevladal pri mojem vsakdanjem delu. Kar se tiče sodelavcev, pa imam samo en kriterij, in to je dobro delo. Rad postavljam jasne in merljive cilje. Do sodelavcev sem zahteven, po drugi strani pa vedno pripravljen tudi pomagati, kjer je pomoč potrebna.
Ljudi je morda strah prodaje Uniturja, kar absolutno razumem. Toda treba je izpostaviti nekaj dejstev. Najprej, Unitur je družba, ki je ni mogoče nikamor preseliti. Želim si, da bi Unitur dobil lastnika, ki je iz panoge in ki bo želel turizem v Zrečah in na Rogli razvijati naprej in vanj vlagati. Za stabilnost Uniturja je namreč bolje, da dobi močnega strateškega lastnika, kot da ostane znotraj Uniorja.
Ob tem razumem zaposlene v Uniorju, da jim je težko, saj so to podjetje gradili, toda odprodaja ne pomeni nič slabega, ne za zaposlene in ne za Unitur. Kar se Uniorja tiče, je trenutna prezadolženost veliko breme za nadaljnji razvoj njegove osnovne dejavnosti. Nobeno podjetje ne more obstati, če ne raste in tudi Unior mora še naprej rasti, vendar znotraj osnovne dejavnosti. Pomembna je finančna kondicija skupine in 100-odstona pozornost uprave na osnovno dejavnost, saj se uprava po mojem mnenju ne more vzporedno ukvarjati še z eno tako drugačno dejavnostjo, kot je turizem. Za zaposlene, za Zreče in za obe družbi sta finančna stabilnost in nadaljnji razvoj njunih osnovnih dejavnosti ključnega pomena.
Ne skrivate, da redno obiskujete cerkev, da ima vera pomembno mesto v vašem življenju. Vas je to kdaj oviralo na karierni poti?
Oviralo me ni, sem bil pa nekoč deležen pripombe, ko je eden od članov upravnega odbora nekega slovenskega podjetja, ki me sicer ni poznal, je pa slišal, da imam deset otrok, dejal: »Ta ima deset otrok, zagotovo je cerkven, ta ne sme priti k nam.« To malce zaboli, čeprav sem na koncu službo kljub temu dobil. Ne boli toliko na osebni ravni, temveč zato, ker vidiš, v kakšni družbi živimo. Med mojimi prijatelji so ljudje, ki so v cerkvi, ki so drugih ver, ateisti. Sam s tem nimam nobenih težav, zato ne morem reči, da sem zaznaval kakršne koli ovire na svoji karierni poti, še zlasti ne v tujini. Konec koncev imam lepo kariero.
Se trudite oziroma je sploh mogoče vrednote, ki jih zagovarjate kot kristjan, preslikavati v vaše delo, torej v korporativno življenje, ki ga pogosto zaznavamo kot brezosebnega, celo surovega?
V življenju sem se naučil, da nisem popoln, daleč od tega. In delal sem tudi napake. Veliko napak. Trudim pa se ostati zvest svojim vrednotam, kolikor mi uspeva. Tudi v poslu. Zagotovo je pri delu treba sprejemati odločitve, ki ti niso všeč, ki so zelo težke, a so nujne. Tukaj ne vidim nobenega nasprotja ali konflikta s svojimi vrednotami. Da bi posel izpeljal s pomočjo laži ali zavajanja, se na dolgi rok nikoli ne izplača. Prav vse krščanske vrednote so dolgoročno skladne tudi z uspešnim delovanjem v podjetju.
Sicer ste tudi mož in oče desetih otrok. Z ženo sta poročena že več kot 30 let. Kako ste uspeli usklajevati družinsko življenje z uspešno kariero?
Z ženo Vido sva poročena že 32 let in neskončno sem ji hvaležen za vse, kar je naredila za našo družino, predvsem pa za potrpežljivost z mano. Žena je prevzela levji delež skrbi za otroke, uredila vso logistiko, saj so se vsi otroci ukvarjali s športom. Opravila je res veliko delo. Hvaležen sem tudi svojim otrokom, ki so znali zelo dobro skrbeti drug za drugega. Najstarejši so opravili ogromno dela pri skrbi za mlajše.
Bilo pa je tudi kar nekaj slabe vesti, sploh zadnja leta, ko sem bil veliko časa v tujini, kadar sem zamudil kakšno otroško predstavo ali nisem bil doma, ko me je kdo potreboval. Toda po drugi strani je bil naš skupaj preživeti čas toliko bolj dragocen in kakovosten. Ves svoj prosti čas vseskozi namenjam družini.
(Nina Krobat)
Pogovor z Robertom Vugo lahko v celoti preberete v tiskanih NOVICAH, ki so na prodajnih mestih le še danes.
Preberite še:
Zreški Unior bo od junija 2024 vodil Robert Vuga, izkušen menedžer in oče 10 otrok