REPORTAŽA Prej pivo, zdaj bi občini povezovala kolesa

Kolesarstvo je gotovo med najbolj množičnimi oblikami rekreacije. Kolesa, ne glede na izvedbo ali starost, znova predstavljajo pomemben del vsakdanjika in nepogrešljivo komponento družinskega voznega parka.

Sodeč po trendih bodo kolesarji v prihodnosti še pogostejši udeleženci v prometu, o tem navsezadnje govorijo številni državni in lokalni projekti izgradnje kolesarskih poti in mrež.

Nefunkcionalna trajnostna mobilnost

Eden takšnih je kolesarska pot od Celja do Laškega oziroma novi odsek, ki so ga po poldrugem letu gradnje aprila predali namenu vključno z zdaj že kar prepoznavno brvjo čez Savinjo. Dobro je, da se Celje okoliškimi občinami povezuje tudi v kolesarskem smislu, a na tem mestu ne bi bilo smiselno kdo ve kako pogosto omenjati trajnostne mobilnosti, saj smo Slovenci preleni, da bi kolesa kar vsepovprek uporabljali namesto avtomobilov. So priročno sredstvo za rekreacijo, priložnostne izlete, morda za kakšne manjše opravke. A da bi z njimi vozili v službo, šolo, na poslovna srečanja ali po nakupih, si najbrž predstavljajo le redki. Saj nismo Belgijci ali Nizozemci, niti na razvojni stopnji iz petdesetih let prejšnjega stoletje, so odgovori, ki jih najpogosteje slišimo.

Ko zabrni za hrbtom

V tej luči gre gledati tudi nedavno pridobitev in vse, kar se nanjo navezuje. Vsekakor je namen države in obeh občin dober. Pokazali so voljo, a še veliko je postoriti, da se vsaj malo približamo standardom Beneluksa, o tradiciji pa je tako nima pravega pomena govoriti. Kolesarjenje iz Celja  proti Laškem in nazaj bi lahko razdelili na tri etape. Od Celja do Tremerja (v kratkem naj bi odsek začeli obnavljati), nato do konca Rifengozda in naprej do Laškega. Za približno enajst kilometrov poti boste v eno smer (odvisno od vaše vzdržljivosti in volje) potrebovali kakšne tri četrt urice, pri čemer vas velik del poti ne bo skrbelo, kaj bo, ko vam za hrbet pripelje motorno vozilo. Približno polovica trase do Laškega je namreč takšna, ki si jo kolesarji, hočeš-nočeš, morajo deliti z osebnimi avtomobili, kombiji, tudi tovornjaki in traktorji.

Nevedni bentijo

Daleč najprijetnejša je seveda vožnja po novozgrajeni poti. Poltretji kilometer »pedaliranja« po svežem asfaltu, daleč proč od glavne prometnice, med gozdom in njivami, ponuja tisto, kar cenijo kolesarski navdušenci. Niti na počivališča niso pozabili, precej pa bo še potrebno narediti pri označbah, usmerjevalnih tablah in nemara kakšni, vsaj talni osvetljavi za privržence nočnega kolesarjenja. Največ težav je, ko v Tremerju pri navezavi na priključno cesto pri mostu zmanjka kolesarske poti, nevedni turisti pa nato tiščijo kolesa v hrib proti Rifengozdu (namesto da bi čez most zapeljali proti glavni cesti in se tik pred njo priključili na novo stezo) in v nebroj jezikih z zahodnoevropskega in balkanskega prostora bentijo nad usmerjevalnimi tablami, ki jih ne najdejo.

Zakaj bi že kolesaril do Laškega?

Začetek vožnje po novem delu ni spodbuden, kajti človek se sprašuje ali je pripeljal na gradbišče in kje je sploh steza, dokler se – kot na kakšnem vlakcu smrti v zabaviščem parku – strmo ne zapelje v mračen železniški podvoz in onkraj ozre novo stezo s prepoznavno leseno ograjo, ki bi še kako prav prišla tudi v prvi etapi od Celja do Tremerja, kjer bi se kakšen manj spreten lahko znašel v vodi veliko prej, kot se je morda nadejal, če se je že namenil v Thermano, kakor upa laški župan Franc Zdolšek, da se bo glavnina kolesarjev tudi usmerila. Najprivlačnejše je prečkanje bele brvi, simboličnega mejnika med občinama, ki je veljal tri četrtine dvomilijonske pretežno državne naložbe. Na drugi strani kolesarje pričaka turistična usmerjevalna tabla, kar dokazuje, da Laščani vendarle računajo tudi na drugačne vrste turistov, kot pa na celjske sosede. Zakaj bi sicer ponujali možnosti nastanitve na turističnih kmetijah in penzionih, na tabli pa je navedeno praktično vse, kar Laško ima in kar Celjani že dobro poznajo ali pa jih sploh ne zanima. In ker se nova steza kmalu nato, že kar za prvim ovinkom, konča, kar je tako kot v Tremerju označeno s količki, bi Laščane morala še kako zanimati možnost izvedbe njene zadnje etape. Ko kolesar premaga vzpon, ki sledi, in ko se pripelje v vas, kjer si vozno površino znova deli z avtomobili in traktorji, se namreč začne spraševati, zakaj se je že namenil kolesariti v nekdanjo pivovarsko prestolnico. Nemalo se jih na tej točki tudi obrne in ob povratku tuhta, koliko vode bo še preteklo, preden bo kolesarska steza povezovala Celjane in Laščane tako močno, kot jih je nekoč pivo.

Tudi mopedisti zaidejo

Ne glede na vse je projekt dobrodošel kamenček v mozaiku splošne bivalne kakovosti v naši regiji. Ni napak, če stezo s pridom uporabljajo tekači, pohodniki ali ljubitelji rolanja, moteče pa postane, ko po njej pribrni kakšen mopedist. Nekaj dela za medobčinski inšpektorat vsekakor bo, vprašanje pa, če bodo redarji dovolj učinkoviti. Celotna trasa tudi ni ravno pot, po kateri bi se dedki in babice množično podajali s svojimi vnuki, čeravno je nova steza speljana po varnem in povsem naravnem okolju, kjer nikakor ne gre zamuditi priložnosti za globoko vdihavanje s polnimi pljuči. Toda vnuke bolj kot to zanima, kako dolgo bodo še vrteli pedala, da bi prišli do prvega sladoleda. Tudi zato bi z dokončanjem veljalo pohiteti.