Ravnateljica Darja Ravnik: Starše še vabimo k vpisu v Špitalič!

Darja Ravnik. Ravnateljica konjiške Osnovne šole Pod goro je v pogovoru za loklani časopis NOVICE spregovorila tudi o tem, kako je otroke zaznamovalo obdobje karantene, o neenakem položaju učencev v času pouka od doma in prednostih manjših, podružničnih šol, kot je podružnica v Špitaliču.

Podružnični šoli v Špitaliču sicer grozi zaprtje, saj za naslednje šolsko leto ni dovolj vpisanih otrok. Ravnateljica Darja Ravnik tako vse starše prvošolčkov znova vabi, da še vpišejo svoje otroke v to šolo, ki ima sicer številne prednosti.

Kako je po večmesečni tišini znova slišati otroški smeh na šolskih hodnikih?

Veseli smo, da so učenci spet v šoli. Čeprav je potek pouka zaradi higienskih ukrepov drugačen kot prej, je pristen stik z vrstniki in učitelji tisto, kar smo vsi pogrešali in pravzaprav najbolj označuje pedagoški poklic.

Ste dobili občutek, da so se otroci radi vrnili v šolo, četudi le za nekaj tednov?

Večina otrok je bila vesela vrnitve v šolo.

Otroci so bili v času zaprtja šol za marsikaj prikrajšani. Kako jih je zaznamovalo obdobje karantene?

Tako učenci kot starši in učitelji smo bili v obdobju karantene pred velikim izzivom. Vsi učenci niso imeli enakih možnosti za delo doma, saj je vsaka družina drugače funkcionirala in imela drugačne pogoje za delo. Nekateri starši so lahko pomagali svojim otrokom, nekateri so hodili v službo ali delali od doma, kar je od njih zahtevalo veliko organizacije med svojim in šolskim delom ter domačimi opravili.
V družinah z več otroki je bilo treba narediti razpored za računalnik, nekatere družine tega sploh niso imele in smo jim ga priskrbeli preko MIZŠ, donatorjev ali pa jih je posodila šola. Tako so nastajale razlike v znanju, saj nič ne more nadomestiti učiteljeve razlage v razredu. Učitelj sproti pojasnjuje, opazi, če kdo ne razume, in še enkrat razloži.
Kar pa se tiče psihičnih posledic, ki jih je pustila ta situacija na vseh nas, in gospodarskih posledicah, ki bodo sledile, se bo pokazalo kasneje.

Kako pravzaprav poteka pouk v tem času? Še nosite maske, omejujete stike med otroki?

Pouk poteka dokaj normalno, razen izbirnih predmetov, pevskega zbora in interesnih dejavnosti, ki jih ne izvajamo, da se skupine ne mešajo med seboj. Maske nosimo na hodnikih in tam, kjer ne moremo zagotavljati večje razdalje od 1,5 metra. Učenci do 5. razreda ne nosijo mask. Poudarek je na zračenju in čiščenju prostorov ter umivanju rok. Stike težko omejujemo, se pa poskušamo držati priporočila, da razred ostaja skupaj in se obravnava kot družina.

Učenci v teh dneh pridobivajo še zadnje ocene. Kaj opažajo vaši sodelavci, kakšne sledi je pustil pouk na daljavo v njihovem znanju?

Nekateri učenci so zelo dobro delali, so pa izjeme predvsem tam, kjer so bile že prej prisotne učne težave in neredno delo. Večina jih je imela prve dva tedna karantene težave z novim načinom dela. Tisti, ki so ugotovili, da je pomembna vsakdanja rutina, da je treba narediti urnik za šolsko delo, niso imeli težav.
Tisti, ki pa so to vzeli kot počitnice, so se izgubili v poslanih nalogah in so zelo težko nadoknadili zamujeno. Pri teh učencih je prišlo do odstopanj v znanju. Kljub temu da smo učencem preko videokonferenc nudili dodatno pomoč, bodo morali sedaj marsikaj nadoknaditi.

Bi rekli, da je karantena prinesla tudi kaj dobrega za slovensko šolo? Kaj smo se morda naučili?

Zagotovo smo vsi postali bolj vešči uporabe tehnologije. Nekateri učenci so postali tudi bolj samostojni, boljši pri organizaciji svojega dela. Mislim, da smo vsi spoznali, kako pomemben del otrokovega življenja je šola, kako pomembna sta učiteljeva razlaga in neposreden stik.
Čeprav so starši z otroki veliko delali, niso nadomestili učiteljevega dela. Učitelj pri pouku vidi, kdo ima težave, kdo zmore več, in podajanje znanja diferencira, veliko več je sprotnega preverjanja in utrjevanja znanja.

Bo tudi zaradi novih razmer v prihodnje morda smotrno razmišljati o drugačni šoli, morda o oddelkih z manj učenci?

Stroka že kar nekaj časa opozarja, da je poučevanje v manjših oddelkih bolj kakovostno. Raziskave tudi kažejo, da različne starostne skupine, kot je kombinacija razredov na podružničnih šolah, ugodno vplivajo na razvoj otroka. Zagotovo pa bi bilo to v današnjih časih boljše zaradi varnosti. Vendar je to stvar države in kapacitete šol.

Če govoriva o poučevanju manj otrok ali o poučevanju v naravi, so v prednosti manjše, podružnične šole. Se vam zdi, da se starši dovolj zavedamo vseh prednosti teh šol?

Prednosti teh šol se zavedajo predvsem starši, ki bivajo v mestih in svojega otroka vozijo iz mesta na podeželsko šolo. Slovenske Konjice so majhne in starši ne opazijo razlik, hkrati pa opažam, da jim je pomembno, da po 1. razredu otroka ni več treba voziti v šolo.
Prednosti teh šol so, da omogočajo razvoj motorike in finomotorike, ki sta ključni za celostni razvoj otroka, kar vpliva na boljše usvajanje branja, pisanja in na razmišljanje.
Količina interesnih dejavnosti, krožkov in popoldanskih aktivnosti, ki jih večje šole nudijo učencem, so namenjene razvoju motoričnih funkcij, vendar otroka prekomerno obremenjujejo. Eno je razvijanje talenta, drugo pa je osnova, ki jo otrok potrebuje za razvoj svojih primarnih funkcij, ki jih uporablja pri usvajanju osnovnih učnih veščin.
Kljub temu je nekaj staršev, ki vedo, kako pomembno je pridobivanje znanja na konkretnem nivoju, izkustveno in hkrati ob gibanju.

Zakaj po vaše število otrok v nekaterih podružničnih šolah, tudi v Špitaliču, upada?

Za zdaj so starši še usmerjeni v količino dodatnih dejavnosti, bližino glasbenih šol in športnih klubov, ki jih omogoča obiskovanje večje mestne šole. Konkretno šola v Špitaliču predstavlja ovinek na poti v službo. Ali pa menijo, da so skupine premajhne. Vsak ima svoj razlog in prepričana sem, da tehten.
Špitalič je lep kraj, šola je moderna, dobro opremljena s sodobno tehnologijo, vsak učenec ima na voljo svoj iPad, imajo igrala z ‘zip linom’, šolski vrt in najboljši učiteljski kader. Imajo možnost učenja angleščine, nemščine in interesne dejavnosti. Poleg tega, da ima vse, kar imajo večje šole, ima možnost, da učenci v potoku nabirajo kamne, iščejo rečne rake, tekajo po travnikih, imajo stik z živalmi in so veliko na svežem zraku.
Počasi bodo tudi starši spoznali, kako pomembno je, da ima učenec umirjen ritem, da nima preveč aktivnosti in da se lahko giba v naravi in se uči na prostem. Bojim se, da bo to spoznanje za osnovno šolo v Špitaliču prišlo prepozno.

Kako tam kaže z vpisom za naslednje šolsko leto?

Naslednje leto imamo žal samo tri učence, pet pa bi jih morali imeti, da šola obstane. Vpisati bi morali več prvošolčkov, vendar so starši odločeni, da bodo otroka vpisali na drugo šolo ali na matično šolo v Slovenskih Konjicah.
V javnost smo dali kar nekaj vabil, da bi starši od drugod svojega prvošolčka vpisali na OŠ Špitalič, vendar žal ni bilo nobenega odziva. Mogoče pa se kateri od staršev glede na trenutno situacijo še poigrava s to mislijo.
Na voljo je video, ki smo ga posneli med karanteno, in jih vabim, da si ga pogledajo. (POVEZAVA) Občina Slovenske Konjice nam bo stala ob strani, vendar morajo za to, da bo smeh učencev slišati iz OŠ Špitalič še v prihodnje, želeti tudi starši in ostali krajani.