Slovenjebistriško:”Rada imam ljudi, rada imam življenje”

Marija Bračič, nekdanja dolgoletna sekretarka Območnega združenja Rdečega križa Slovenska Bistrica se radostno zazira nazaj in naprej. Nazaj v službena leta, ki so bila dinamična in v katerih so prevladovala izpolnjujoča doživetja, ter naprej, v leta, v katerih čas ne bo več njen gospodar in bo lahko sproščeno uživala v drobnih čarobnostih življenja.

Za nekatere je upokojitev zelo stresna, kako je bilo pri vas?
Nobenih stresov in pretresov nisem doživljala. Pravzaprav uživam v jutrih, ko si v miru pripravim zajtrk. Ta počasen jutranji ritual mi veliko pomeni. Hvaležna sem za to, da ni čas moj gospodar. Čeprav sem tudi v službo rada zahajala zadnjih petindvajset let na slovenjebistriško območno združenje Rdečega križa. Ko zdaj gledam nazaj se zavedam, da vloga sekretarke združenja ni bila le služba, ampak način življenja. To je specifično delo, ki se ne konča, ko zapustiš pisarno, ampak ga na nek način živiš in vselej nosiš s seboj.

Menda ste imeli srečo in lahko zamenjali kar nekaj služb.
Ko mi je delo postalo rutina in mi ni več predstavljalo izziva, sem začela iskati novo delo. Svojo prvo plačo sem prejela v Mariborski livarni, od tam sem šla na Občino Slovenska Bistrica, vmes je bilo nekaj mladinskega aktivističnega profesionalnega dela, nekaj časa sem bila zaposlena na oddelku za ljudsko obrambo, nazadnje pa je bil moj delodajalec Rdeči križ, nad polovico moje delovne dobe sem mu bila zvesta.

Rdeči križ kot prostovoljna, neprofitna humanitarna organizacija temelji predvsem na številnih srčnih prostovoljcih, ki svoj čas namenjajo pomoči potrebnim. Prav je, da ob tej priložnosti izpostaviva njihovo plemenito delo. Koliko jih je dejavnih na širšem Slovenjebistriškem?
To so res izjemni posamezniki, več kot tristo jih dela na terenu v občinah Makole, Oplotnica, Poljčane in Slovenska Bistrica. To so ljudje, ki imajo neposreden stik s pomoči potrebnimi. Sicer pa je učinkovitost tako velike organizacije kot je Rdeči križ odvisna tudi od vodstvenega vrha. Organizacija so zgolj in samo ljudje in vsi morajo slediti istim plemenitim ciljem. Rdeči križ je organizacija živega in avtonomnega sistema, ki ustvarja vedno nove in nove perspektive, ustvarja bolj humano družbo. Rdeči križ soustvarja srečo.

Prav vrh Rdečega križa Slovenije je bil v preteklosti vpleten tudi v nekatere odmevne afe-re, ki so metale slabo luč na organizacijo in najedale zaupanje vanjo.
To smo občutili tudi na terenu, naši prostovoljci so prestrezali številne kritike in negodovanja, čeprav sami niso imeli nikakršne zveze s tem. A vsak, ki dela, dela tudi napake. Tudi ljudje v Rdečem križu nismo nikakršna izjema. Napake pa morajo biti predvsem motivacija za spremembe na bolje. Mene denimo moti, da smo sekretarji vse bolj obremenjeni z birokracijo. Vedno več poročil sem morala pisati zadnja leta. Upam, da jih je kdo sploh prebiral. Ta čas bi lahko učinkoviteje porabila za neposredno delo z ljudmi.

Dobro poznate socialno sliko na območju slovenjebistriškega Rdečega križa. Kakšna je?
Stanje je zagotovo boljše kot pred dvajsetimi leti, če pogledam v čas množičnih stečajev podjetij, čas, ki je ljudi pahnil v finančno in duševno krizo. Stiska in revščina sta pa največkrat skriti za vrati. Tisti, ki so pomoči najbolj potrebni, zelo težko potrkajo na vrata humanitarnih organizacij. Nelagodno jim je. Gre za človeško dostojanstvo. Zato moramo biti mi pozorni, da zaznamo stisko in ponudimo pomoč. Naši prostovoljci dobro poznajo razmere na terenu. Spodbudno pa je, da večino ljudi stiske ne pahnejo v apatijo, v depresijo. Ne obupajo, ampak sami iščejo rešitve. Mi jim zagotovimo prvo nujno pomoč, oni pa se potem znova postavijo na svoje noge zaradi močne volje. To mi je bilo v veliko zadoščenje. (Več o Mariji Bračič, ki nam je zaupala tudi vtise s svojih številnih potovanj, pa v novih Bistriških novicah, ki jih prejmejo vsa gospodinjstva v oplotniški, makolski, poljčanski in slovenjebistriški občini.)